Konec z domišljijo

Skozi leta sem imela imenitno priložnost spoznati in se družiti z ljudmi, bistrimi in s širino, predvsem pa duhovitimi in z obilo domišljije. Nadzabavne, tudi ekscentrične, za nekatere morda čudaške. Med debatami nas je večkrat zaneslo tudi k minevanju in koncu.

Tako si je, denimo, eden izmed bolj čednih, a tudi narcisoidnih prijateljev zamislil, da če bi bilo z njim kdaj res zelo hudo, ima pripravljen dodelan scenarij. Življenje bi želel končati v svojem najljubšem mestu, San Franciscu. »Takole bi šlo,« je s smrtno resnostjo in gledajoč se v steno z ogledali opisal prizor: »S porschejem carrero kabriolet bi v meglici zgodnjega jutra z vso hitrostjo zapeljal z mostu Golden Gate in počasi, filmsko, pikiral v Pacifik, kjer je na dnu že desetletja potopljen parnik City of Chester, kar pa je seveda druga zgodba. Želel bi si obenem, da bi ta veličastni prizor, teh nekaj mojih zadnjih sekund, po CNN Breaking News videl ves svet.« Drugi, cinik po duši, a velik dobrosrčnež, ki je imel dekadentno navado, da je v Parizu najbolj užival, ko se je zmračilo v Bolonjskem gozdu, je nato začel na podoben način fantazirati o tem, kaj bi storil ob morebitni dokončni diagnozi: »Absolutno bi se zgodilo v Parizu!«

»Jaz pa bi se, ko bi začutila, da je to to, zavlekla globoko v gozd, kot to počnejo psi, in tam povsem pomirjena sama s seboj počakala, da poginem in me odnese v pasja nebesa. V upanju, da bi seveda šlo hitro in predvsem, da me človeška vrsta nikdar več ne bi našla,« pa je o svojih razmišljanjih povedala najbolj modra izmed mojih prijateljic.

Francoski pesnik Gilbert Bécaud v svoji brezčasni Mourir à Capri opisuje, da je treba oditi umret na otok Capri. Moj najljubši in vselej pozitivni prijatelj pa pravi, da si ga je treba prihraniti za takrat, ko si najbolj zaljubljen … Kako zelo prav ima!