Torta mora biti okrogla

Rojstni dan ne more biti pravi brez torte. Nekoč so bile najboljše sadne z biskvitnimi oblati, napojenimi s kompotom, pudingom in veliko smetane ter oblite z barvnimi mrvicami in so jih predvsem »poletnim otrokom« doma delale mame. V osemdesetih smo torte v obliki velikih ježkov običajno naročali v Konditorju ali Maximarketovi slaščičarni, za kakšen jubilej pa je bila nujna torta v obliki ogromne knjige s čokoladnim napisom ter okrašena z rdečo vrtnico, okus pa je bil seveda Schwarzwald oziroma črni gozdiček. Ker se ravno rima, ne smemo izpustiti tudi kultnega lokala Petriček, kjer so za lepo spričevalo ponavadi padle tortice, med njimi indijančki, ter marelični sok s smetano.

Po Zmajčkovih butikih so torte nato postale drugačne oziroma smo se začeli z njimi precej afnati. Na otroških rojstnodnevnih zabavah so tako izstopale barbike, do pasu potopljene v sladko krinolino, fantje pa so med pihanjem svečk pljuvali po orjaških godzilah iz marcipana ...

Torta, tista prava, mora biti okrogla. In preprosta. Iz naravnih sestavin. S smetano, stepeno tako, da če obrneš skledo, ne uide ven, kot bi rekla moja nona. Torta, kot je denimo tradicionalna dunajska Sacher, katere začetki segajo v leto 1832, ali pa Esterhazy iz najstarejše evropske slaščičarne Gerbeaud v Budimpešti. Obe imenitno ustvarjajo že vrsto let tudi pri nas, v Domači peki. Najboljšo Pavlovo pa delajo v restavraciji Cubo.

V New Yorku smo si z družino večkrat privoščili tortico v hotelu Plaza, odlična je bila Eloise, poimenovana po legendi o šestletni punčki Eloise, ki je nekaj let živela brez staršev in uživala z varuško v penthouse suiti tega malone najbolj veličastnega hotela na svetu. Ki ima prav tako svojo torto. Plazo. Ki oplazi srce za vedno.