Psička in plenička

We are selfish, sebična sva, mi je v smehu, med ležanjem na udobnih blazinah na zgornji palubi njene superjahte – nekje med Caprijem in Positanom – razlagala dedinja največjega ameriškega trgovskega giganta, zakaj z možem nimata otrok.

Nato je pokazala fotografijo njune psičke v plenički, ki ji jo je morala nadeti, da je lahko potovala z njima v prvem razredu čezatlantskega letala. »No, če pa to ni otrok,« je vzkliknila. Z možem sta kljub velikemu premoženju ena izmed bolj preprostih in daleč od sebičnih ljudi. Nekateri si pač ne želimo otrok in s tem gotovo ni nič narobe.



Sama prav tako nikoli nisem »skakala« v vozičke, ko je prišla kakšna znanka mimo. Tudi au pair, varuška v Londonu, si nisem želela biti, ko so za to tja drvele moje sošolke. Ali pa – da bi morala roditi ... Uf, ne, hvala oziroma not my bag, kot je izjavil genialni igralec Sam Rockwell, ko so ga vprašali po starševstvu. Seveda pa obožujem svoje nečake, rada vidim otroke prijateljev in se veselim uspehov vseh.

In, če se vrnem k psički v plenički, ne morem mimo našega – žal že pokojnega – mopsa Monda, ki mi je bil, priznam, ljub kot otrok.

V bližnji trgovini DM je bil vedno dobrodošel, in ko je bil še mladiček, sva šla skupaj po njegove čizije. Držala sem ga v naročju in z eno roko zagrabila par vrečk. Ob pogledu na priboljške me je vznemirjeno odrinil in padli so po tleh. Ker jih nisem mogla pobrati, sem prosila za pomoč najbližjo gospo, ki pa mi je zabrusila: »Ne, ne bom. In ne se obnašat, kot da je ta cucek otrok.« Ko smo se znova srečali pri blagajni, si nisem mogla kaj, da ne bi Mondiju čim bolj prismuknjeno rekla: »Glda teta, ni hot'la pomagat moj'mu bejbiju.« Trgovka, ki naju je poznala in očitno tudi godrnjavo gospo, se je na glas zasmejala. Pa amen pod kamen, kot bi rekla Pika Nogavička.