Ko pride Challe Salle

Odkar imam otroke, se je preživljanje prostega časa drastično spremenilo. Včasih so bili petki zvečer rezervirani za Metelkovo, še prej za ogrevanje v Orto Baru ali na Petkovškovem nabrežju, na poti domov pa je padel obvezen burek. Tudi ta petek sem bila v lajfu, in to že ob šestih zvečer.

Črnuška osnovna šola je v veliki zbiralni akciji še delujočih in nedelujočih malih gospodinjskih aparatov zbrala največjo količino med ljubljanskimi šolami, kar 3991 kilogramov, in si prislužila koncert Challeta Salleta, s katerim so sklenili tradicionalni šolski Pomladni sejem.

»Se dobiva doma in greva skupaj na koncert?« sem vprašala našo petošolko. Odvrnila mi je, da gre s sošolcem in se mogoče srečava tam. Dala sem ji nekaj drobiža za stojnice, na katerih so bili na voljo izdelki učencev, in žalostna pomislila, da je nekega obdobja konec. Večer je rešil naš najmlajši, bodoči prvošolec. »Jaz bom šel s tabo,« je milostno razglasil. In sva šla.

Tribune šolske telovadnice so pokale po šivih, najbolj navdušeni oboževalci pa so zasedli parter, kjer naj bi se vsak hip prikazal zvezdnik. Ko sem gledala navdušene obraze in se spraševala, ali ne bi bilo pametno postaviti kakšnih varnostnih pregrad, so se razlegli navdušeni kriki. Raper je prišel.

Bila je zanimiva izkušnja. Pol ure je pel, vsaj 20 minut je porabil, da je navdušene mulce spravil na vsaj približno ustrezno razdaljo, da je to lahko počel, zadnje pol ure pa je z vsemi, ki so to želeli, potrpežljivo snemal selfije. Povsem jasno mi je postalo, zakaj ga imajo otroci, ki so si po koncertu navdušeno kazali fotografije s svojim vzornikom, tako radi.

Nekaj se je iz časov naše mladosti vendarle spremenilo. Velika večina otrok si je koncert ogledala skozi kamero telefona. Ko sta moja otroka vstala in se začela razmetavati po plesišču, se mi je zdelo, da sem kot mama nekaj naredila prav.