Čas se vrti in beži

Čas ne divja povsod enako pospešeno. Na Zahodu smo ga prignali v skrajno linearnost. Ne le, da vse bolj obsesivno hitimo med razmišljanjem, kako nam bo kot posamezniku jutri in kako že naslednje leto, ampak tudi, kako zagotoviti, da bo upokojitev čim bolj brezskrbna, in celo, da bodo preskrbljene še prihodnje generacije naših čričkov. Svet gre vendarle, kakor kolektivno vzdihujemo, v maloro, v prihodnosti ne bo pravih priložnosti niti za najbolj pridne mravljice.

V kakšni ne nujno odročni vasi v tretjem svetu je docela drugače, tam se ljudje še vedno vrtijo v krogu: skozi življenje stopajo od zore do mraka, od noči do jutra. Kako si potem sploh predstavljati, da bi se milijoni Afričanov, ki si služijo kruh sproti – iz dneva v dan, ko prodajo kakšen mango ali dva, kakšno okrasno zapestnico ali dve za turiste ... –, pred pandemijo zaprli med stene napol odprtih in prenatrpanih kolib ter preživeli? V njih ni – denimo v revni ribiški četrti Saint-Louisa v Senegalu – niti kvadratnega metra prostora na človeka, takoj ko ta z obema nogama stopi ven, se mu pod nogami motajo še kokoši, koze, psi in mačke.

Ni malo zahodnjakov, tudi pokojna francoska pevka France Gall je bila med njimi, ki so v Afriki našli svojo priložnost ali (občasno) oazo miru. Francozinja si jo je ustvarila na otoku Ngor, lučaj stran od živčnega Dakarja, kjer je, življenjsko močno ranjena, saj je prezgodaj izgubila tako moža kot hčer, živela v počasnem ritmu narave, v tempu angelov in demonov.      

Ni vse v teku, kaj šele v dirkanju skozi življenje in ponoreli zahodni svet, ampak je čar v dopolnjevanju: zakaj bi racionalizem podcenjeval animizem, ko pa mu lahko pomeni dragocen odklon v samopomiritev, vedno znova tudi uvid v življenje ... Šteje zavedanje, da linearno čas beži čisto prehitro, da ga ne bi dojemali predvsem ciklično.