Gremo v Litostroj

V ponedeljek zvečer sem se zapeljala na Litostrojsko cesto 56. Tega dela Ljubljane ne poznam, iskala sem Ulico Alme Sodnik, poimenovano po filozofinji in prvi dekanji filozofske fakultete v njeni zgodovini, in malo krožila naokoli, označbe bi res lahko bile boljše. Na srečo so vsi ljudje, ki jih je bilo videti, hodili v isto smer. »Oprostite, greste v Dramo? Ja. In pokazali so proti najbolj osvetljeni stavbi v bližini. Potem ko so Dramo v mestu obložili s plankami, v začetku junija na velikem odru odigrali zadnjo predstavo, smo se vsi spraševali, kaj pa zdaj. Odgovor je začasen dom L56.

Drama je »moje« gledališče. Od Hlapcev z Racem glavni vlogi, ki sem jih – desetletna – gledala z bomboni iz Šumija v roki. Ampak zapomnila sem si vse: sceno, kostume, pištolo in krivico, ki se je zgodila Jermanu. In zapomnila sem si vonj po gledališču. Vegasta hiša je desetletja za tem ostala enaka.

Čeprav smo zadnje mesece poslušali, da je začasna Drama izgubljena v sivi coni med Šiško in Bežigradom, kar je »grozno, škandalozno in še gromozansko drago«, ponedeljkov prizor ni kazal nobenega obupa občinstva. Imeli smo teater v teatru, v foyerju in na odru. Najprej se je publika v skoraj posvečeni tišini zbrala in občudovala stopnišče iz lesenih panelov, bogate tekstilne obloge, žametne zavese, prostoren bife na galeriji, tudi balkonsko kadilnico, pa toaletne prostore, ki so za eno malo telovadnico. Nastajali so selfiji, hostese so priskočile na pomoč pri skupinskih fotografijah, in že smo bili v dvorani ter nostalgično sedli na original iz stare Drame (sedeži se nenadoma niso več zdeli tako neudobni). A ni fascinantno, da nastane gledališče v pozabljenem delu mesta, kjer je nekoč kraljeval industrijski velikan (spet malo nostalgije), zdaj pa so tu laboratoriji, farmacevtska podjetja in firme za raziskavo materiala. Mimogrede, ti gledališki prostori so nominirani tudi za arhitekturno nagrado piranesi.

Čeprav Slovenci nismo z ničimer zadovoljni, si upam reči: Gremo v Litostroj, sploh ni slabo.