Čarovnija na delu

Premiera predstave Otroci sonca po predlogi Maksima Gorkija je bila minulo soboto tisti dogodek v mestu, ki se ga ni smelo zamuditi. Tudi ni šlo za katerokoli premiero, ampak za veliko – in, kot se je izkazalo, veličastno – odprtje Velikega odra ljubljanske Drame na začasni lokaciji na Litostrojski. Le nekaj dni pred tem so sezono odprli s Perecovo Povišico v Mali Drami. Bila je uspešna, mi je v krajši izmenjavi v vmesnem času z olajšanjem dejala ravnateljica Vesna Jurca Tadel. Ognjeni krst je minil, gledalci so novo lokacijo sprejeli, držimo pesti še za Veliki oder.

Že podnevi v sivi in v tem času precej zasedeni industrijski coni na obrobju Ljubljane Drama s svojim izčiščenim, svetlim pročeljem izstopa. Ko se spusti večer in se stranske ulice in pločniki okrog nje izpraznijo, pa prav zares (za)sije.

Ni šlo le za veliko, ampak, kot se je izkazalo, za veličastno odprtje. FOTO: Katja Kodba

Ob premieri se je tam trlo ljudi in okoliška parkirišča bi jih lahko sprejela še nekajkrat toliko. Kako koristen je bil za lažjo orientacijo vodeni ogled novih prostorov, sem pomislila ob sprehodu po rdeči preprogi v notranjost, ki je tokrat delovala še prijaznejša, še toplejša, še bolj sprejemajoča in presenetljivo že precej domač(n)a. V kavarni sem s stola iz ene od lož iz stare Drame – neštetokrat sem šla tja na zadnjo predstavo, na zadnjo kavo – opazovala obraze radovednih obiskovalcev predstave in z njih poskušala razbrati, ali smo podobnega mnenja.

Večkrat smo slišali, da so poskušali z elementi iz zdaj prazne in še vedno na prenovo čakajoče stavbe v središču mesta v začasne prostore vnesti nekaj njenega duha. Nameščeno v enega od njenih značilnih gorčično rumenih sedežev (z dvakrat več prostora za noge) in povsem potopljeno v Otroke sonca (opravljene z odliko) me je pozneje še večkrat prešinil skrivnostno prijeten občutek. Aha, sem se mu nasmehnila, zdaj pa vem, za kaj gre – za to, kar še poudarjajo v Drami: da je bistvo gledališča v ljudeh in da Drama bo Drama, naslov bo pa drug.