Novembrska

Eden največjih mojstrov klasične pesniške forme pri nas Kajetan Kovič je zmeraj dobro vedel, kdaj je čas za molk in kdaj za petje. Vse poti so, a nihče jih ni obhodil tako kot prav on v knjigi s tem naslovom. Njegova navodila za na pot pravijo, da je treba iti, hoditi, po cestah, po travi, po mahu. Včasih zagledati kakšno drevo in kadeči se dimnik in kakšnega psa. Iti, hoditi, prekladati misli, sladke, turobne, blede, zanosne … Iti, korakati, stopati, tekati, zmeraj na kraju, kjer se prihodnost neizogibno, neodvrnljivo zliva v preteklost. Iti, hoditi, da bi se našel, kjer si v resnici, in bi potem s samotnega tira mirno odšel na izvoljeni prostor v zvezdnem oboku ene od rimskih cest v silnem vesolju …

November je tu. Na polno. Med zemljo in nebom. V soncu in vetru. Zasanjano vznesen. Neposredno nagovarja. Z vabljivimi impulzi narave. Množico barvito ožarjenih prizorov. Očarljivo nostalgičnostjo. Nakazuje smeri. Kratkih dnevov. Daljših noči. Sprehodov. V kontrastu časa … Za mnoge eden otožnejših mesecev v letu, sredi jeseni, pa vendarle s pridihom zime. Poleg spominskih dni in buč pomeni tudi sezono pečenih maronov, šopkov ruja, janeževega čaja, prazničnih načrtovanj. Potovanj.

Poti, potovanja so gotovo nujni. Lahko zgolj miselni. Tudi kratki pobegi zelo štejejo! Zame je november tudi nekakšen sinonim za Pariz. Obuja spomine na obisk francoske prestolnice, ki v tem obdobju – v metežu odpadlega listja v parkih – v resnici izžareva nekaj nadzemeljskega. Razvnema čustva in sproža nove miselne makete. Hugo je že davno zapisal, da vdih Pariza nahrani dušo, Hemingway pa ga je razglasil za premični praznik. Vsakič znova je kot ugriz v neki drug čas. Pribežališče vseh, ki si želijo začutiti tisti drobec la belle vie. Pariz je moment sreče. Pot prijateljstva. Ljubezenska pesem.