Firence, Pariz, Lizbona

David Leavitt v knjigi Firence, občutljiv primer analizira, zakaj mesto od nekdaj tako privlači ne le začasne tuje obiskovalce, temveč tudi prebivalce, kako so ga ti doživljali, morda o njem pisali. Med drugim popisuje fenomen, ki je tam vzniknil sredi 19. stoletja, anglo-florentinsko kolonijo. To je bila velika skupnost Britancev in Američanov, intelektualcev, umetnikov, ekscentrikov, »tistih z neobičajnimi zakonskimi dogovori«, homoseksualcev, ki so se tja prišli napajat z umetnostjo in svobodo. Tudi avtor knjige se je za nekaj časa preselil tja. Na mesto, na katero leti nemalo očitkov, od vulgarnosti do negostoljubnosti, ohranja razmeroma lepe spomine.

Firence: umetnost, pica in vaffanculo

Tja se je preselil zaradi ljubezni do Italije, zlasti njene umetnosti in kulture. V knjigi spregovori tudi o nečimrnosti priseljencev, ki pozabljajo, da so bili nekoč turisti, in turistih, ki jih deli na horde in načitane. Zadnji so željni pristnih doživetij, nočejo se zadrževati tam, kjer se vsi drugi, zanima jih iskanje neslutenih čudes. Obenem pa so željni neke vrste osebne izpolnitve in se zdi, »kot bi prišli tja iskat del svoje osebnosti, ki ne more priti na plano oziroma se lahko izrazi le tam«. Ko se sčasoma udomačijo, pa še sami postanejo nečimrni, in vse, kar jih je kdaj navduševalo, jim postane samoumevno.

Prav Firence so bile moja prva postaja obujanja tradicije solo ekskurzij, sem ugotovila med branjem knjige. Takrat sem se ravno odpravljala v Lizbono. Na mestu velike ljubezni je nedavno zamenjala Pariz. Ko se tako zaljubim v mesto, se tja redno vračam in se udomačujem. Zlasti po tem branju pa se zdaj sprašujem, zakaj se vedno znova vračam, kaj lovim, kaj iščem. Morda je to spomin, vzdušje ali pa občutek? »Hočem biti spet v obdobju pričakovanja in odštevanja,« mi je pravkar napisal prijatelj. Morda pa je prav to: vznemirjenje, svoboda in navidezna brezskrbnost.