Druga koža

Usnjene jakne so zakon. Na začetku študija, ko sem prehransko in sicer krpal mesec z mesecem, je v meni tlelo upanje, da bom na konju, ko si bom lahko s prihranki kupil dobro usnjeno jakno. In to klasično punkrockerico, morda prav tisto, ki sem jo opazil v neki trgovini v Zagrebu.

Ker sem bil priden, takratni delodajalci pa so pošteno plačali delo ustvarjalnega honorarca, saj se nam ni niti sanjalo, kaj je to prekarno delo, sem se že čez nekaj mesecev usedel na vlak, ki me je odpeljal proti jugu. Upal sem, da bo trgovina še obstajala in da bo punkrockerica izzivalno visela na tistem obešalniku desno pri vhodu. Čakala me je. Še istega večera sem se vrnil v Ljubljano in se šel modno revijo na študentskem žuru v neki kleti, kjer je bilo vroče kot hudič, a je nisem slekel niti za hip. Doživela je krst, kot se spodobi. In jaz z njo.

Leta pozneje sem moral biti res v slabi formi, da sem se je znebil, tepec sem se naveličal tudi brezčasnega usnjenega telovnika. Še danes si ne morem odpustiti te slepote, ki je v življenju ne bom več ponovil. Druge kože se pač ne znebiš za nobeno ceno. Kot da bi se kavboj odpovedal svojemu konju ali srčni gospodar svojemu psu. Toda ljudje pač v trenutkih slabosti delamo napake. Bistveno je, da jih ne ponavljamo.

V drugo sem privarčeval za klasično levisko, ki jo z užitkom nosim še danes, torej po več kot 25 letih. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je videti kot nova, čeprav imava za sabo nešteto prigod. Eh, ko bi lahko druga koža pripovedovala zgodbe našega življenja ...

Kmalu sem usnjeno kolekcijo dopolnil s plaščem že propadle domače znamke, pa še z jakno minimalističnega sloga. Potem sta sledila navidezno bolj modna kosa, ki pa se bosta zlahka uvrstila na program večnosti, če le ne bo davek časa in delovnih akcij prehud. Niti prve niti druge kože ne tetoviram, tudi brez tega sta zemljevid življenja.