Strahopetci

Kako bedni in izprijeni so anonimni primitivci, ki tukaj tako žolčno predstavljajo lastno omejenost, neumnost, nestrpnost, skrivajo pa se za lažnim domoljubjem, lažnim nacionalnim ponosom in nadvse odkritim hinavskim značajem z obilico strahopetnosti? No, kako bedni so?

Od 19. marca imam zgornji zapis izpostavljen na svojem twitter računu. Zakaj? Zato, ker ne maram, pravzaprav sploh ne prenašam ljudi, ki se skriti za lažnimi računi na najbolj primitiven način lotevajo drugače mislečih, spodbujajo in širijo sovražni govor, primitivizem, nestrpnost ter iz dneva v dan dokazujejo, kako nizko lahko gre človek s svojo nerazgledanostjo in neumnostjo. Zapis sem pripel na vrhuncu predvolilnega obdobja, ko so politikantsko obogatene nizkotne strasti povsem napolnile greznico človeške pokvarjenosti.

Volitve so že zdavnaj mimo, jaz pa vztrajam s to mislijo, spraševanjem, kakor hočete. Zakaj? Zato, ker, verjetno naivno, verjamem, da bi se v prihodnje lahko bistveno zmanjšalo število tovrstnih izmečkov na družbenih omrežjih, da bi tako bila manj zastrupljena javna debata. Redno spremljanje dogajanja na twitterju ne vzbuja pretiranega optimizma na tem področju.

To dokazujejo tudi odzivi na izpostavljene izjave naših sogovornikov v Delovih izdajah, ki jih objavljamo v rubriki Beseda ni konj. Višek topoumnosti anonimnih bruhalcev kretenizmov vseh vrst predstavlja obračunavanje z novinarjem, ali medijem, ali levičarji, ali komunisti, ali kar s Titom, ali Kučanom osebno. Čeprav je povsem jasno naveden in celo s fotografijo predstavljen avtor izjave, ki s svojo vsebino da misliti in pravzaprav spodbudi željo po dostojni razpravi drugače mislečih, argumentiranem pritrjevanju ali nasprotovanju izrečenega, začnejo naši strahopetneži s tresočimi se prsti in peno na ustih nadvse »pogumno« predstavljati svojo omejenost, neotesanost in neznanje. Si zaslužijo prezir ali pomilovanje?