Svoboda v uživanju

Biti pri miru, lenariti, nič početi ali pa samo brati, brati in brati – vse to si mora človek menda nekako zaslužiti, denimo prigarati s športnim udejstvovanjem. Bolje to kot pa vznak pasti zaradi takšnih in drugačnih naporov ter izčrpanosti na delovnem mestu, kajne? Pa saj je že vsem jasno, da je zdravega duha res lažje najti v zdravem telesu in da je potem premagovanje ovir lahkotnejše kot sicer.

Zaradi rahle obsedenosti z golfom sem občutno zanemaril nogomet, v katerega sem sicer ob stalnem žongliranju življenjsko poglobljen vsaj na novinarsko-filozofskih kotah, in kolesarjenje, ki mi s svojimi rekreativno dolgimi dnevnimi etapami predstavlja še največji približek sveti trojici: kri, znoj in solze. Sicer v tej konkurenci pri meni na koncu vedno znova zmaga svoboda v uživanju.

Nedavno nisem imel v nogah še niti dveh stotnij kilometrov s kratkimi popoldanskimi vijuganji v okolici glavnega mesta, pa sem si vseeno zaželel daljših popotovanj. Da se na piknike in podobna družabna srečanja na drug konec Slovenije odpeljem kar s kolesom. Ker je pač fajn. To je bil tudi moj glavni vzgib, ko sem pred leti tek zamenjal s kolesarjenjem; namreč da prekrižarim našo deželo po lokalnih cestah na nešteto simpatičnih izletih in s cilji, ki predstavljajo posebno motivacijo. Med nekajurno vožnjo do prijetne družbe sorodnih duš in navihanih zamisli pa samo jaz, kolo in cesta ter nešteto lepih razgledov in zanimivih prigod. Seveda z vmesnimi postanki, prijaznimi klepeti, navdihujočimi mislimi.

Prednost uživaških kolesarjev iz majhnih držav je, da lahko že po nič kaj posebno dolgem vrtenju pedalov povsem resno razlagamo, da smo se odpeljali na čisto drug konec domovine. Na poti do Izole sem se najdlje zadržal pri Karlotu v Dekanih, kjer so mi pršut, sir in teran dali nadnaravno moč za veličasten končni šprint ob morju. Ne pozabite: sprememba je mati užitka!