Odličnjaki, sinko!

In po prvem šolskem dnevu pride moj odlični dan. Vselej sem se veselil šole, čeprav so me po neuspešnem krotenju odvečne energije v prvem polletju prvega razreda nameravali poslati v prevzgojo. Vsaj grozili so s tem. So pa tja poslali mnogo bolj razposajenega in takrat meni najljubšega sošolca Mazija, ki je bil leto dni starejši in ni kazal prav nikakršnega navdušenja nad učenjem.

Sam sem bil zgolj zdolgočasen, saj sem branje, pisanje in računanje prvošolčka obvladal že kakšno leto, dve prej, ko sem led znanja prebijal z dve leti starejšim polbratom. No, hkrati sem izkusil še malce trši vzgojni prijem staršev, ki sta bila vidno navdušena nad odzivom kar naenkrat pridnega sinka.

Zgodnje spoznavanje različnih vlog je bilo torej odlična naložba za prihodnost. Podobno kot nogomet, v katerega sem kmalu kanaliziral presežno energijo, treniral disciplino in se privajal na športna in življenjska pravila igre, da bi lahko ohranil status odličnjaka na igrišču, ulici in v učilnicah.

V procesu izobraževanja in dozorevanja sploh nisem opazil, da sem že kot najstnik povsem zabrisal mejo med šolo, delom in prostim časom. Vse je bilo čisto veselje in zato se imam, gledano s časovne distance ter po temeljiti analizi in premisleku, za enega najsrečnejših otrok in mladostnikov slovenjgraških ulic in širšega okoliša v rajnki Jugoslaviji.

Na različna zvedava vprašanja, ki jih postavlja sin, še vedno pogosto velja kultni očetov odgovor: »Odličnjaki, sinko, odličnjaki!«

Moj odlični dan po vsakoletni šolski premieri se je ohranil tudi v novih časih in novi državi. Šolsko gledano gre za after party, ki ga negujem s posebno ljubeznijo. Pri proslavljanju obletnice začetka življenja na isti dan se mi je pred časom pridružil kosmati prijatelj Nacho. Skromno zabavo s svojimi služabniki si je privoščil že včeraj, ker danes živimo odličnost na različnih koncih Evrope.