Poslavljanja

S cmokom v grlu sem krenil proti zabojnikom. Po petih ali šestih čudovitih poletnih avanturah, vmes sva se družila tudi pri drugih aktivnostih, povezanih z vodo, se je neizprosno iztekel čas skupnih užitkov, tudi ob važnem postavljanju pred zvedavimi pogledi, ki hočejo videti in vedeti prav vse.

Priznam, s težkim srcem sem jo zalučal na odpad zgodovine, trpel je tudi ponos, saj brisače z grbom ljubljenega nogometnega kluba ne zavržeš kar tako. Ne gre samo za goli pripomoček, uporabno zadevo, ki mi je dolgo pošteno služila. Gre za simbol pripadnosti in zvestobe ter izražanje smisla športne institucije, ki povezuje in vzbuja vse vrste čustev, vžiga strasti.

Drugače povedano, zelo sprana in obledela brisača v barvah splitskega Hajduka je že izdajala lastnika, da ne goji ravno pretiranega spoštovanja do ponosa Dalmacije. Prišel je čas za slovo, toda zgoraj na ograji terase je v lahnem vetrcu že plapolala nova pridobitev v nekoliko drugačnih barvah in z za odtenek imenitnejšim napisom v zlati barvi. Naj se ve, kdo je začasno zasedel območje v lasti polnokrvne Splitčanke, ki z velikimi simpatijami gosti in razvaja častilca tudi njenega kluba s Poljuda.

Malce pozneje, ko sem po pretečenem roku trajanja brez obžalovanja na improviziranem otoku, kjer ne ločujejo odpadkov, odložil tudi kopalke in majico, ki so sicer zelo dolgo potrjevale spodobno kakovost, je sledilo še poslavljanje od ljudi. V bistvu tega sploh nisem dojel kot slovo, saj smo tako vzneseno snovali ponovno snidenje, da bi naključni mimoidoči zlahka razumel, kako bomo že čez kakšno uro ali dve skupaj naročali večerjo v romantični konobi sredi zelenja na drugi strani skalnatega masiva.

Slovo od predmetov nas ne bi smelo navdajati z žalostjo ali pogrešanjem. Predmet zlahka nadomestiš, če pa izgubiš spomine, hrepenenje in kakovostne odnose z ljudmi, si obsojen na slovo od sebe.