Dobro jutro, Manca

Marec je njen mesec. Njen rojstni dan, 5. marec, je na pobudo pisateljev Marka Pavlihe in Žiga Valetiča ter Alenke Štrukelj postal Mančin dan ljubezni in književnosti. Skupaj so pozvali kulturne institucije in skupnosti po Sloveniji, da po vzoru krožkov Beremo z Manco Košir organizirajo literarne dogodke. Ljubezen do knjig se širi naprej.

Zgodilo se je, kot je napovedala. Ni umrla. »Ne da verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kot smrt.« Njen zame najmočnejši stavek, ki ga vsake toliko dojamem na nov način.

Zdi se mi, da sem posejala kar nekaj semen, mi je rekla v najinem zadnjem pogovoru za Sobotno prilogo. »In to je naše poslanstvo: biti navdih za druge. Tudi jaz sem to, kar sem, zaradi mnogih mrtvih in živih, ki so me navdihovali in me še.«

Manj ko je mene, bolj sem Jaz je naslov njene biografije, ki jo je iz njenih 550 tekstov sestavil Žiga Valetič. Več je bilo nje, več nas je bilo, ki smo hoteli od nje to žarenje, navdih. Razdajala se je nenehno, kot da je njena življenjska sila neusahljiva.

Branje ohranja jezik. FOTO: Mateja Celin

Ob njenem odhodu maja lani, ko je družbena omrežja dobesedno preplavil »cunami hvaležnosti, navdiha in ljubezni«, kot je rekla Tina Košir, sem bila pretresena, da nas je toliko, ki nas je spodbujala, hvalila, navdihovala, kot bi res sejala semena, ki so zdaj vzklila ... Kot da nas je vse povezala v eno veliko družino, da bomo skupaj zgradili svet, po kakršnem je hrepenela. Svet, v katerem šteje sočutje, svet brez predsodkov, svet v sožitju z naravo, svet v stiku s poezijo in umetnostjo, s presežnim, z mističnimi tradicijami, a tudi svet, v katerem bomo poskrbeli za umirajoče, za bolne, za izključene, za tiste na robu.

Zdaj lahko samo ponovim besede, ki jih je o njej rekel njen dobri prijatelj pater Karel Gržan: »Manca je zaznamovala čas in prostor kot dobra zgodba. Pustila je sled, da bi bili to tudi mi.« Da bi naprej širili ljubezen do zgodb.