Zbogom, draga V

V zadnjem času veliko razmišljam o smrti. Odšla je draga V. Poroka, ki je združila dve družini pred dobrim desetletjem, je povezala tudi naju.

Ko so ji zdravniki povedali končno diagnozo, bilo je sredi poletja in je ostala doma, sem jo obiskala. Enkrat, dvakrat, vmes nekaj telefonskih dopisovanj. Kaj rečemo nekomu, ki ve, da je pred njim konec? Kako ga pozdraviš, bodriš, vlivaš upanje, se mu prijazno smehljaš, stisneš roko, ga objameš ali samo v tišini jokaš z njim ... Vse to sem razmišljala, ko sem šla k njej in me je pričakala v postelji s širokim nasmehom in dolgimi, sveže nalakiranimi roza nohti (nikoli nisem imela takih, je smeje se rekla). Bila je mirna. »Se borim, je pa res težko.« Med nama ni bilo lažnih besed, bil je iskren pogovor dveh, ki se ne pretvarjata, da vesta, česar ne vesta, in da ne vesta, kar vesta. Ko sem se poslavljala, sem jo občudovala, nekoč bi bila rada tudi sama taka.

Ko sem bila naslednjič pri njej, mi je rekla, da bere posebno knjigo. Učbenik življenja Martina Kojca. Ne smeš se upirati, zaupati moraš prihodnosti, sprejeti stvari take, kot so, ne moreš uiti samemu sebi ... Ni iskala drugih mnenj, ni poskušala z alternativnimi zdravljenji, zaupala je zdravnikom, osebju, ko je bila nekajkrat v bolnišnici, reševalcem, ki so pridrveli z rešilcem, paliativnim ekipam, hospicu.

Za Martina Kojca sem že slišala, a ga nisem brala. Čakal me je pod božičnim drevescem. Slovenski psiholog je knjigo – v nemščini – napisal pred natanko 80 leti. Prebrala sem jo in razumela, o čem je govorila. Človek, ki zaupa prasili, je kakor skala v viharnem morju, nič ga ne more spraviti iz njegovega miru, piše Kojc o moči zaupanja, ki izpolnjuje želje, o človekovi misli, ki lahko zdravi ali pa zastruplja.

V se je poslovila v mrzlem januarskem dnevu. Pomislila sem, da v življenju radi govorimo o vedno novih začetkih, zelo malo pa o koncih. In da je pomembno, kako odhajamo, še posebej ko odidemo zadnjič in za vedno.

V je bila moj učbenik življenja.