Ženske zmage skozi moška očala

Ko je Nika Prevc nedavno osvojila lovoriko svetovne prvakinje, se je znašla na naslovnicah in napovednih špicah vseh medijev. Obravnavana je bila kot šampionka, kar je tudi prav. A še pred dobrim desetletjem, ko je njen najstarejši brat Peter začenjal pobirati največje lovorike, takšno slavljenje ženskih skokov ni bilo samoumevno. Niko danes obravnavamo kot šampionko, ker so ledino k temu orale njene predhodnice. Uspehi tekmovalk so v marsikateri športni panogi še vedno prezrti.

Nika napovedala boj za novi naslov

Čeprav se sama ukvarjam z alpinizmom, ki je kljub številnim uspehom nežnejšega spola še vedno precej moška dejavnost, priznam, da sem se dolga leta zgražala nad ženskim nogometom, češ da se damam v to testosteronsko stvar res ni treba siliti. A ko sem leta 2022 po naključju prvič v življenju gledala tekmo na ženskem euru, sem vzela svoje besede nazaj. Ženski nogomet se je proti moškemu izkazal za pravo poetično mojstrovino.

Zlobni jeziki znajo pripomniti, da je konkurenca v ženskih panogah manjša in da je lažje zmagati. Morda je kritična masa udeleženk res ponekod manjša, a njihov boj je kljub temu neizprosen, zatorej nobena zmaga ni samoumevna. Tudi zmage serijske šampionke Janje Garnbret niso podarjene, ampak trdo prigarane. Kot je bil prvi poljski vzpon na Everest, ki ga je opravila ženska Wanda Rutkiewicz, kar ji njeni alpinistični sonarodnjaki zavidajo in jo razglašajo za težavno. Še danes punce pravo priznanje požanjejo šele v ženskih navezah.

Merjenje ženskih uspehov skozi moška očala dokazuje nerazumevanje, da moramo dekleta za športne uspehe v resnici vložiti več truda kot fantje: nimamo tako eksplozivnih mišic, smo manj močne, zaradi svojih skromnih kilogramov težje nosimo težke nahrbtnike, zaradi menstruacij fizično in psihično nismo vedno v polni formi, svoj davek terjata tudi rojevanje in materinska skrb. A ženski skoki dokazujejo, da se vendarle premika. Danes je dan žena, dan za kakšno manjšo ali večjo zmago.