Tisočletja ustvarjalnosti zvezd

Vesoljski teleskop Jamesa Webba je posnel doslej najbolj podrobno sliko planetarne meglice NGC 1514. Dve osrednji zvezdi, ki sta na sliki videti kot ena sama, sta prizor oblikovali več tisoč let, spreminjal pa se bo še nekaj tisočletij.

Zanj je pravzaprav »kriva« predvsem ena od zvezd, ki je bila nekoč nekajkrat masivnejša od Sonca. »Ko je umirala, se je napihovala in odmetavala plasti plina in prahu v zelo počasnem in gostem zvezdnem vetru,« je povedal David Jones, višji znanstvenik na Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih, ki je leta 2017 dokazal, da je v središču dvojni zvezdni sistem. Od nje je ostalo le njeno vroče, kompaktno jedro.

Prah in plin sta se na posnetku instrumenta MIRI popolnoma izostrila: pokazali so se zapleteni vzorci in obroči. »Pred Webbom večine tega materiala nismo mogli zaznati, kaj šele tako jasno opazovati,« je dejal Mike Ressler, raziskovalec in projektni znanstvenik za Webbov instrument MIRI v Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon JPL v Kaliforniji. Obroče okoli meglice so odkrili leta 2010 z Nasinim infrardečim satelitom Wise.

Primerjava posnetkov teleskopov Wise in Webb. FOTO: Nasa, Esa, Csa 

»Menimo, da sta obroča sestavljena predvsem iz zelo majhnih zrn prahu,« je pojasnil Ressler. »Ko na ta zrnca pade ultravijolična svetloba bele pritlikavke, se rahlo segrejejo, zato menimo, da so dovolj topla, da jih Webb zazna v srednji infrardeči svetlobi.« Poleg prahu je teleskop v rožnatem središču meglice razkril tudi kisik, zlasti na robovih mehurčkov ali lukenj. Drugih kompleksnejših molekul, kot so ogljikovodiki, ki so sicer pogosti v planetarnih meglicah, niso zaznali.

(Pod osrednjima zvezdama je še ena svetla modra zvezda, ki pa ni del meglice, ta zvezda je precej bližje nam.) Planetarno meglico astronomi proučujejo že od konca 17. stoletja. Leži v ozvezdju Bika približno 1500 svetlobnih let od Zemlje.