Hodim, torej sem

Hoja je ena od mojih najljubših aktivnosti že približno polovico življenja. Sprehodi kot oblika rekreacije, ob kateri lahko človek razmišlja – o okolici, ki ga obdaja, pa tudi o težavah, skrbeh. Kolikokrat so se ideje za napisane vrstice zgodile prav med hojo. Hodim, torej sem. Med hojo se počutim živo – naj bo to med kratkim sprehodom, malce daljšim na sosednji hrib ali večurnim osvajanjem gora.

Vsak dan, ko ne hodim, se mi zdi izgubljen. Ker je ponavadi zrak in (raz)gibanje po osemurnem sedenju danes vsekakor nuja, ne le prijetna dnevna rutina. To človek še bolj spozna, ko je zaradi prehlada obsojen »biti noter«, kar je zame mučna kazen.

In ker včasih človeku v dnevnem pogonu ne uspe »iti ven«, sem se navadila, da se sprehajam tudi po temi. Sama. Hoje v samoti sem navajena in mi prija, prav tako se ne bojim hoditi sama v temi. Tako mi že v Ljubljani, ko sem hodila mimo Žal, ni bilo hudega. Nisem se bala teme niti dejstva, da hodim po pokopališču. Ko sem na izmenjavi v Hamburgu ugotovila, da živim blizu največjega parkovnega pokopališča na svetu (Friedhof Ohlsdorf), sem se z veseljem sprehodila še tam. Čeprav po temi tam nisem hodila, mi občutek, da živim blizu pokopališča, ni vzbujal slabih občutkov.

Jajčevci na grobu pozabljene device

Tudi danes, ko živim precej blizu pokopališča, se večkrat v temi sprehodim mimo njega. Pogled na goreče sveče, četudi upam, da so tiste, ki niso za enkratno uporabo, se mi zdi lep in mi daje občutek spokojnosti. Ko se tu in tam ljudje tako presenečeno odzovejo na moje »neustrašne« pohode v temi, kot jih imenujejo, se sama sebi ne zdim nič kaj pogumna. Ne nazadnje vsi vemo, da tisti, ki so mrtvi – razen morda v temačnih trilerjih, grozljivkah –, ne morejo škodovati. Več slabega nam lahko naredijo živi ljudje. Dokazov za to imamo, žal, vsak dan na pretek.