
Neomejen dostop | že od 14,99€
Čas včasih teče. Včasih kaplja. Včasih je bister in včasih skaljen. Čas je kot voda. Ponese te in vrže na drugo obalo, preslepi te, potegne v globino svoje preteklosti in vrže na obalo svoje prihodnosti. Oblikuje se po posodi, v katero ga izliješ. Zdi se kot cvet, če je v steklenici v obliki lilije, ali kot pes, če ga potisneš v spomine na kosmatinca, ki ga ni več.
Čas je kot voda, ki polzi med prsti in pronica v pesek, medtem ko ga brezupno prosimo, naj se ustavi. Nagrada, če vemo, kako je treba z njim ravnati, in kazen, če smo oholi do kapljic, s katerimi nas dela bolj zrele, boljše in pametnejše.
Pravzaprav sem danes nameravala pisati o vodi. Končuje se svetovni dan vode. Voda je kot čas. Zdi se nam, da je je preveč, ko jo želimo svežo in čisto popiti z dlani, nato pa nenadoma dojamemo, da smo jo že do zdaj preveč porabili, potratili in zavrgli. Ni je dovolj. Še tisto malo vode, ki jo ulovimo ob izviru, nam uide v travo.
Tema svetovnega dneva vode je tokrat zaščita ledenikov. Združeni narodi so letošnje leto razglasili za mednarodno leto ohranjanja ledenikov, včeraj pa je bil svetovni dan teh ledenih rek. Včasih si želim zamrzniti tudi čas, da bi drsel kot ledenik, šumel kot mrzlo opozorilo in ljudem pripovedoval zgodbo o vodi, ki jo nosi s seboj. Vse do tiste reke ali morja, kjer samemu sebi reče: »Iz vode si nastal, v vodo se povrni.«
Bodi kot voda, si rečem, kadar čutim, kako mi čas beži. Teci, ustavi se, naj kapljajo solze, ki jih ne moreš izjokati. Voda je agregatno stanje večnosti, umetnosti, dobrote, pa tudi upora. Ne priznava ovir. Ne zadovolji je jez. Ne sprejema kompromisov. Pa vendar je takšna, kot je. Prozorna. Svetlikava. Nestalna. Razigrana v obilju in skopa v dlaneh. Največ časa ima v sebi, ko se pojavi v očeh, ko zdrsne po licih, ko se spremeni v solze, drobne potočke, ki izvirajo pri nečem, kar se je zgodilo, nečem, česar ni več, ali nečem, kar imamo še vedno radi in to spreminjamo v vodo, da tega ne bi nič ustavilo na poti do nasmeha.
Komentarji