Kos je rekla ali Kosova je rekla?

Morda sem edina, ampak strašno me moti zmeda z ženskimi priimki. Recimo: Kos je rekla. Kosova je rekla. Bratušek na drugem tiru. Bratuškova v Rimu ... Pušlar napoveduje nov album, Maze je spregovorila o slovesu, von der Leyen bo predstavila svojo ekipo. Da o srečanju, ki so se ga poleg Goloba udeležili tudi Fajon, Mesec in predstavniki opozicije, ne govorim.

Podaljševanje ženskih oblik priimkov s pripono -ova ali -eva naj bi bilo vrženo na smetišče zgodovine. Nekatere je zmotilo, češ da oblika kaže neposredno podrejenost možu ali komurkoli že, torej nekakšno lastnino in neenakopravnost. Drugi del javnosti zavrača izenačevanje ženskih in moških oblik priimkov, zlasti pri sklanjanju in naštevanju oseb obeh spolov v neimenovalniških sklonih (nagrada za Neubauerja in Vouk), kjer je dobro uporabiti tudi ime (nagrada za Eriko Vouk).

V jezikovni svetovalnici je zaslediti več vprašanj o tem, Helena Dobrovoljc iz ZRC SAZU je pojasnila, da priponi -ova, -eva nista uradni obliki imen, ampak sta se uveljavili po zgledu nekaterih slovanskih jezikov nekako od 19. stoletja, v 20. stoletju pa sta postali predvsem slogovno pomagalo, kadar nočemo ponavljati imena in priimka.

Mnenje pravopisne komisije bo podano ob novem poglavju Pravopisa 8.0, vsekakor bo o tem, katera raba (pridevniška ali imenovalniška) se komu zdi zaznamovana, treba narediti raziskavo, pravi Dobrovoljčeva, pardon, jezikoslovka Dobrovoljc, ki se odmika od pripon in zagovarja povedi, v katerih je osebna glagolska oblika ženskega spola, zaradi česar ni večjih zadreg. Nekateri njeni jezikoslovni kolegi zagovarjajo tradicionalno rabo, drugi dajejo težo mlajši generaciji govorcev, za katere je sprememba že tu, tretji prelagajo pristojnost za to na lektorje oziroma jezikovno politiko medija. Pri tem smo, za zdaj, tudi ostali.

Dejstvo je, da se jezik spreminja, občutek, kaj je bolje in kaj prav, pa očitno (z novimi generacijami) tudi. Skratka po domače rečeno: Pomagaj si (in izberi) sam!