Mohamedova roka

Zgodilo se je v Nemčiji. Mala sorodnica, ki obiskuje prvi razred, se je popoldne, sredi igre, doma nenadoma zazrla v mami in potožila, da ji sošolec Mohamed, ko so morali v vrsto po dva, ni hotel dati roke. Ko ga je učiteljica vprašala, zakaj, je rekel, da se to ne sme, je povedala. Njene modre oči so nemo spraševale: »Zakaj se to vendar ne bi smelo?«

Očitno je vprašanje, kako je mogoče, da kdo ne sme dati roke drugemu, pestovala od jutra. Jaz ga pestujem, odkar sem slišala, koliko »grdega« se ji je zgodilo v šoli.

Nanjo sem se spet spomnila pred dnevi, ob dnevu inkluzije, nanjo mislim zdaj, ko se bliža dan sreče. Vse raziskave o sreči govorijo, da so medsebojni odnosi s prijatelji, sorodniki, sodelavci, sosedi ... dejavniki, ki najbolj vplivajo na naš občutek sreče, in da dolgotrajna sreča izvira iz sočutja do sočloveka, občutka povezanosti in pripadnosti.

Tako teorija, ki jo razumemo odrasli in je žal ne prakticiramo vsi.

Inkluzivnost je, sodeč po definicijah, še bolj zamotana reč od sreče. Vključuje tudi pripravljenost druge strani na sodelovanje. Predstavljam si, da je razlika med inkluzivnostjo in srečo ta, da je človeško bitje, denimo, srečno, ko se drži za roko z drugim bitjem. Inkluzija se zgodi, ko se ta občutek sproži tudi pri nasprotni strani. Inkluzija predvideva, da bodo tudi drugačni, otroci, mladi in manj mladi, invalidni, marginalizirani in vsi, ki so drugačne barve, druge vere, drugačne kulture, ki drugače dišijo, drugače vonjajo, ki so drugačnega videza ..., pripravljeni sodelovati, ko jim bodo ponudili lepo besedo. Ali roko.

Uspešna integracija drugačnih, uči teorija o inkluzivnosti, je »ključna za prihodnjo blaginjo in kohezijo evropskih družb«. Ena sama roka dobre volje bi bila ključna za srečo najmanj dveh, diametralno nasprotno vzgojenih bitij. Kako naj Mohamed izve, kaj je inkluzija, če prej ne izkusi sreče?