Asfaltiram, torej sem – župan

Kako človek ve, da se bližajo lokalne volitve? Po občutno povečani porabi materiala za asfaltiranje cest. Župani krpajo, popravljajo, urejajo. September bo tu, kot bi mignil, in občane je treba obdržati na vrvici, da ne bodo pozabili, kdo jim je zloščil pot do domače parcele. Prav vsak napredek zahteva določeno mero odrekanja, sicer ponavljam sama pri sebi, ko v domačem kraju stojim na katerem od semaforjev.

Gospod Murphy se mi posmehne, ko se mi najbolj mudi, in privoščljivo nakloni rdeči val. Ne vem, kdaj sem nazadnje ujela zelenega na borih šestih kilometrih med nekdanjim in sedanjim naslovom. Semaforjev je za tako kratko razdaljo veliko, povzročajo zastoje, sploh v najbolj obremenjenih urah dneva, ko iz službe gor in dol hitijo zaposleni iz obeh naših industrijskih velikanov.

Slaba volja je zato pogosta – človek ima v življenju mnogo bolj pomembne opravke, kot je čakanje na zeleno luč. Po drugi strani je jasno, da nove kolesarske steze brez gradbenih posegov ne more biti.

Napredek, kot sem že omenila, zahteva potrpljenje celotne skupnosti. Na roko nam gre v omenjenem primeru vsaj to, da imamo ljudje spomin zlate ribice. Ko bodo dela končana in se bo mogoče s kolesom varno peljati po novi stezi, bomo pozabili na udrtine, čez katere se več kot petnajst kilometrov na uro ne da peljati, če imaš vsaj nekoliko rad podvozje svojega avtomobila oziroma lastno denarnico. Le redki se bodo še spomnili oblakov prahu, ki se dvigajo za vozilom pred nami, ko smo ravno zloščili svojo modro strelo.

Pozabili bomo na izgubljeni čas in se pred svetom hvalili z novo pridobitvijo, ki jo je sicer obljubil že nekdanji župan, ko sem sama šele dobro sedla v gimnazijske klopi. Od tedaj se je na semaforjih prižgalo kar nekaj rdečih luči. Nimamo jih več dvajset. Let, namreč. Semaforjev je na srečo nekoliko manj.