Od allstark do rdečih salonarjev

V omari na častnem mestu ležijo izprane »allstarke«. Vijolično-roza, posute s cvetlicami. V znameniti trgovini pri Kosiču v italijanski Gorici sem jih pred slabima dvema desetletjema opazovala par mesecev, dokler nisem zbrala dovolj poguma in zanje zapravila pol tedanje mesečne študentske plače.

Allstarke so od nekdaj imele svojo ceno, a glede na to, da so preživele nič koliko koncertov, preplesanih noči, potovanj, pranj in sušenj, so bile vredne zapravljenih (tedaj še) tolarjev. Niso najbolj udoben športni copat na svetu, za mnoge sploh ne najlepši, a so neke vrste statusni simbol – obstajajo posamezniki, ki jih niti čudoviti modeli s cvetličnimi vzorci ne ganejo, in obstajamo mi, ki bi zanje zapravili malo premoženje.

V Sloveniji smo v zadnjih dneh zapadli v debato o obutvi. O ženski obutvi. O rdečih salonarjih, ker so (očitno) le ti lahko znak ženskosti. Ko ženska obuje čevlje z visoko peto, ni več pomembno, kateri poklic opravlja, kakšne so njene dolžnosti in odgovornosti, kaj je že dosegla v življenju. Nič od tega ne velja, ker so vsi pogledi in komentarji usmerjeni v pete. Poslanke s predsednico državnega zbora na čelu so pred dnevi v svojevrstnem uporu obule rdeče čevlje, da bi opozorile na seksizem in mizoginijo, ki sta – čeprav si tega marsikdo ne želi priznati – prisotna povsod v domačem in tujem okolju.

Žensko telo že od nekdaj nadzirajo moški, družina in država

Pred volitvami sem si želela, da bi se javni diskurz s kritikami na čelu usmeril v delo in dosežke poslank in ministric, pa je vse skupaj bliskovito eksaliralo v obmetavanje z žaljivkami. Vsega naj bi bili krivi krilo in rdeče pete novopečene predsednice. Ampak – saj razumemo, da kritikov v resnici ni zmotilo ne prvo ne drugo, kajne? Da jih je v resnici zmotil njen spol? Odhajam s tem retoričnim vprašanjem v glavi in iščoč razloge zanj v trgovino po nove allstarke – nenadoma sem zahrepenela po paru v klasični, rdeči barvi.