Pismenost in doktorati v deželi naši

Vestno in vedno uporabljam ločila, veliko začetnico, spoštujem slovnična pravila slovenskega jezika. Tudi v kratkih SMS-ih. Večkrat sem bila zato tarča posmeha, ki pa me ni preveč ganil. Narava mojega poklica je taka, da sem vseskozi pozorna na slovnične napake, ne le v lastnih zapisih, pač pa tudi sicer. S pojavom družbenih omrežij se je v strahotni širini razkrila razsežnost neznanja rabe slovenščine.

Morda bo kdo zamahnil z roko, češ da je čisto vseeno, kako pišemo na facebooku in twitterju. Ne strinjam se s tem in se ob vsaki uporabi slenga v javni objavi tolčem po glavi. Mislim, da je še kako pomembno – celo vedno bolj pomembno – da smo pozorni na jezikovna pravila. Še posebej bi se tega morali zavedati tisti, ki imajo polna usta domoljubja in jih tako skrbi za materni jezik (ki pogosto sicer postane materin).

Ko se vidna osebnost z več tisoč sledilci na twitterju hvali z doktoratom, pri tem pa ne ve, kako se uporablja vejica in kaj je zanikanje v rodilniku, mi vedno poskoči srčni utrip. To ni moja prihodnost – nekdo, ki je samo napol pismen. Tak mi namreč daje slutiti, da ne bere, da mu ni mar za pravila, čeravno so to »le« jezikovna.

Nič ne bi imela proti, če bi pred aprilskim velikim pokom slehernega, ki bo želel priti v hram demokracije, vprašali, kdaj je nazadnje držal v rokah knjigo, jo prebral in o čem je v njej tekla beseda. Koliko na mesec zapravi za nakup knjig in kdo je njegova najljubša pisateljica? Ali se zaveda, kako piše na družbenih omrežjih, koliko napak pri tem napravi in zakaj ga to prav nič ne gane? Ali ima rad slovenski jezik in zakaj mu zaradi lastne nepismenosti ni nerodno?

Če je človek prilezel do doktorata (in to ne na kakšnem bosanskem uradu, kjer za ceno enega baje lahko kupiš dva), bi se to moralo nekje poznati – za začetek pri znanju rabe slovenščine.