Ali obstaja ljubezen?

Vedno ji je podaril po eno vrtnico, rdečo kot ljubezen. Nič ni govoril. Samo gledal jo je, dolgo in zaljubljeno. In tako je bilo vedno isto vsa dolga leta. Za rojstni dan – ena vrtnica. Za novo leto še ena. Za dan zaljubljenih, za dan žena, za dan, ko sta se spoznala. Ni si prizadeval biti izviren. Tudi ona si ni želela nič drugega. Razen novih zračnic za kolo, ki ji ju je prinesel naslednji dan nečesa, lepo zavite in z rdečo vrtnico, zataknjeno za okrasnim papirjem.

Podarila mu je šal, mehak kot objem, in svetlo modro srajco v barvi njegovih oči. Podarila mu je pecivo, nalivno pero, tople rokavice … ni vedela, kaj naj bi mu še dala, čeprav je čutila, da si je on želel samo njen nasmeh. Tisti posebni, skrivnostni, izzivalni preblisk sreče, ki jo je občutila vsako jutro, ko se je prebudila ob njem. V dnevnik hvaležnosti je dan za dnem zapisovala: »Hvaležna za pogum, da ga tako zelo ljubim.«

Ni se ji zdelo potrebno, da bi o njem govorila drugim. Ti drugi so ljubezensko zgodbo brali z njenega obraza in so vse vedeli o moškem njenega življenja. On je o njej vsem pogosto govoril, kot da bi bila njegov največji uspeh, veliko večji od njegove zavidanja vredne kariere. Bil je srečen celo medtem, ko je z njo sedel v avtu in jo nepremično gledal, kako vozi in se niti malo ne upira biti njegova v vsakem trenutku.

Prijateljice so se zbirale okoli nje kot čebelice okoli cveta in zavedala se je, koliko lepega njeni občutki pošiljajo vsem ljudem v njeni bližini. A zavedala se je tudi tega, da je zgolj katera od njih doživela ljubezen, pa čeprav so imele može, partnerje in družine. Počutila se je privilegirano, počaščeno, posebno. In ko so jo vprašale, kaj ji je podaril za rojstni dan, za novo leto, obletnico poroke, se je smejala in vedno odgovorila: »Zračnici za kolo!« Vrtnice ji ni bilo treba omenjati. Cvetela je na njenih ustnicah.