Smučanje, nevarni šport

Časi največje slovenske smučarske evforije so davno minili in le generacije v zrelih letih in starejše od njih vedo, kako strastno smo kupovali kartice akcije Podarim-dobim in tudi tako podpirali naše prve smučarske zvezdnike. Ne gre pozabiti, da so bili njeni pobudniki in organizatorji nekateri izjemni ljudje iz Delove hiše.

Danes »pravi« Slovenci med prenosi smučarskih tekem ne padajo več v kolektivno ekstazo, pa tudi smučajo manj zagnano kot pred desetletji. Težko bi rekli, da je to še vedno naš nacionalni šport. Ne nazadnje jih ni malo, ki zimske počitnice raje preživijo tam, kjer sneg nikoli ne pada.

Tudi moja zimska strast se je z leti nekoliko ohladila in večdnevne smuke si že dolgo nisem privoščila. Ko pa se je letos ponudila lepa priložnost, sem jo z veseljem zgrabila. Prijatelja sta vabila v bližino Kitzbühela, ki ljubiteljem najbolj drzne in nore discipline v zavest takoj prikliče znameniti Streif. In super je, da smo zaradi Mihe Hrobata v smuku spet konkurenčni.

Na Tirolsko sem odšla s sveže nabrušenimi smučkami in prijateljskimi opozorili, naj si ne zlomim noge. To je izrekla tudi urednica, pa čeprav ve, da so za novinarsko delo bolj kot zdrave noge ključni zdravi prsti (na rokah). Še nekajkrat sem slišala pripombo v slogu »mene bi bilo pa zdaj že strah, da bi si kaj zlomila«. Preganjala me je majhna slutnja zaradi nebleščeče kondicije, še bolj pa se bojim divjakov, ki ljubijo hitrost, medtem ko jim dilce plešejo po svoje. A sem vse pomisleke odgnala.

Prvi dan sem bila še nekoliko lesena, vendar mi je šlo iz ure v uro bolje. Pred mano je bil le še zadnji dan in že sem si zadovoljno govorila, da »vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem«. Dokler me ni nesreča pričakala v kopalnici. Neroden udarec in zlom prsta na nogi. Pa naj še kdo reče, da smučanje ni nevaren šport.