Prisluhnimo herojem

Nindža želve (v angleškem izvirniku Teenage Mutant Ninja Turtles) so vsem normalnim družinam znane kot junaki iz serije stripov, risank, filmov in videoiger. Pri nas doma so nekoč bile mutirane želve Leonardo, Raphael, Donatello in Michelangelo absolutni tabu, že čez nekaj let pa so postale boleč spomin in opomin, kako lahko ima dosledno vztrajanje pri prepovedi ravno nasproten vzgojni učinek od želenega.

Sina, ki je imel še kar strogo omejen dostop do televizije, so prijatelji v vrtcu seznanili z nepremagljivimi bojevniki iz newyorške kanalizacije. Seveda nama je mali z ženo redno težil, da bi tudi on rad gledal risanko Nindža želve in če mu tega ne dovoliva, naj mu vsaj kupiva figurice s podobo mutiranih želv.

Ker sva si po nekaj sekundah ene risanke predstavljala, da gre za nasilno in votlo risanko, sva bila z ženo neomajna in otrokovo moledovanje je vedno znova trčilo ob zid nerazumevanja. S teroristi se pač ne pogaja, to so vendar osnove zdrave vzgoje.

Načrt je nekako vzdržal do prve rojstnodnevne zabave. Tedaj je vojska prijateljčkov z vseh vetrov primarširala v sinovo sobo z darili na eno samo temo. Stripi, devedeji s serijami Nindža želv, plakati in posterji z zelenimi bojevniki v različnih akcijskih pozah, figurice, baloni, žoge, odpirači za steklenice, kondomi (saj ne, šalim se), vse s podobami bojevitih želv iz newyorške kanalizacije.

Ker imava tudi neusmiljena borca proti malim teroristom srce, nisva mogla daril pomesti v smeti, in tako sva to vojno izgubila pokončno in s stisnjenimi zobmi.

Nauk? Ker nima vsak heroj ogrinjala, jih ni vedno lahko prepoznati. Zato tudi starejši in bolj izkušeni kdaj težko presodimo, kdo od nam neznanih herojev je vreden pozornosti. Za začetek je dobro vsaj poslušati, kaj ima povedati mali terorist, preden se spustimo v vnaprej izgubljeno vojno.