Hitra blagajna za počasne

Prvi Američan se je odločil ukiniti kovance za en cent. Če stane izdelava penija, ki je, mimogrede, iz bakra, skoraj štirikrat toliko, kolikor je vreden, je rekel, je to potrata.

Pred leti sem se na Petrolu v Kopru želela znebiti »bakra«, kot mularija pravi našim kovančkom za en, dva in pet centov. Za eno celo kavico jih je bilo. Pa pravi gospod za pultom, naj se nikar ne trudim s preštevanjem, ker jih nima več kam dajati. In pokaže na steklen kozarec, kakršnega so naše babice uporabljale za »medeni koktajl« – saj veste, plast sladkorja in smrekovih vršičkov pa spet sladkor in plast bezgovih cvetov pa plast sladkorja in akacijevih cvetov … Le da je koprski »koktajl« držal kakšne tri litre – »bakra«.

Drobiž sem spravila za »drugič«. Ko sem že povsem pozabila, zakaj imam težko torbico, je v trgovini starejša gospa iz žepa potegnila nekaj tulcem podobnega, skrbno zavitega v časopisni papir. Pa jih začne odvijati; na trak pri blagajni so bakreni novčiči kar deževali. V vsakem tulcu jih je bilo deset. Štele smo jih vse tri: blagajničarka, gospa in jaz. Vse smo preštele, nakar da blagajničarka gospe vedeti: »Tole, veste, je bila samo moja dobra volja. Ker na srečo danes ni gneče.«

Gospejini tulci so mi bili sila všeč – najbrž zaradi časopisa, iz katerega so bili. A iz spoštovanja do njega – navsezadnje mi daje kruh – se nisem mogla odločiti, da ga tudi sama uporabim za embalažo. Lepega dne pa: heureka!! Pri hitri blagajni jih bom porabila!

In tako sem storila. Še od otrok sem jih nekaj izposlovala. Še nekaj jih je ležalo po predalih, nekaj v žepih pa v lanskih bundah, v nahrbtniku jih je bilo za celo bogastvo, eden je bil v avtu na tleh, skratka, skupaj z »bakrom« iz Kopra se z dvema poštenima pestema drobiža napotim k hitri blagajni. Žal nisem imela takšne sreče kot gospa s tulci. Za mano je v vrsti stala mlajša dama, ki je po žvenketu desetega od mojih centov izbruhnila, da »hitre blagajne pač niso za počasne« ...