Akutni perzeiditis

Kljub prizadevanjem medijev mi je vsako leto uspelo zamuditi tradicionalni vrhunec Perzeidov ali meteorskega dežja, ki smo mu bili priča v ponedeljek ponoči. Naslednji dan mi je bilo ob posnetkih prelepih utrinkov sicer vedno znova za hip žal, do naslednjega avgusta pa sem vsakič pozabil na zaobljubo, da si bom prihodnje leto pa zagotovo vzel čas za buljenje v nočno nebo, ko mi bodo to predpisali kolegi novinarji.

No, v noči na torek zaobljube nisem pozabil. Celo tako sem bil zagret, da sem ženi predlagal, da se podava na neosvetljen vrh enega od sosednjih hribov, se uleževa v travo in opazujeva točo utrinkov. Ko sva po večernem zalivanju vrta grli zalila vsak z enim pivom, se je navdušenje nad astronomskim podvigom naglo ohladilo. Z vrta sva odšla na balkon in od tam poskusila srečo z opazovanjem nočnega neba nad našo prav tako ne preveč osvetljeno vasjo.

Perzeidi nad Pohorjem priredili spektakularno nočno predstavo

V svežem vetru, ki je pihal iz gozda, nama je buljenje v zvezde šlo kar dobro od rok. Za hip sem pomislil, da bi zijanje v nočno nebo zlahka vpisal v svoj življenjepis, v rubriko neuporabnih talentov. Zdi se mi, da bi razmeroma kakovostno lahko ure in ure gledal v zvezde, ker to ni pretirano težko, ker sem najbrž za to nadarjen in se ne bi lagal, če bi ta nepričakovani talent dodal v življenjepis.

Se pa kljub temu z uspehom ne bi mogel ravno hvaliti. Medtem ko naj bi bila v ponedeljek ponoči frekvenca tudi 50 utrinkov na uro, sem sam v dobre pol ure opazil šest sijočih in hitro izginjajočih črt na nebu. Še dobro, da sem podatek o frekvenci utrinkov izvedel šele med pisanjem tega besedila in ne med zrenjem v nebo, ker potem bi me to početje še prej začelo dolgočasiti. In ko me je novi talent vendarle začel dolgočasiti, me je povrhu uščipnilo v vratu od prisiljene drže. Cena za mojih šest utrinkov je bil akutni perzeiditis, ki bo do naslednjega avgusta gotovo že pozabljen.