Poirot z dioptrijo

Na svet zrem skozi očala, ki niso rožnata, ampak dioptrijska, večino dni pa skozi kontaktne leče. Sumim, da tisti, ki težav z vidom nimajo, v svet zrejo neprimerno bolj ostro od mene, za sum pa imam veliko konkretnih dokazov. Od nekdaj zamenjujem ljudi in navdušeno pozdravljam popolne neznance, lista mojih nič hudega slutečih žrtev pa vsebuje tudi znane osebnosti.

Ko sem bila še dijakinja v Celju, sem ob obisku Ljubljane v eni od kavarn zagledala fanta, o katerem sem bila prepričana, da je moj znanec. Navdušeno sem ga ogovorila in trajalo je kar nekaj časa, da sem spoznala svojo zmoto. Prijatelja, ki me je spremljal, bi bilo od sramu kmalu konec. »Se zavedaš, da si nadlegovala fanta Katarine Čas?!« mi je rekel, ko sem se poslovila od prijaznega neznanca. Najbolj znane slovenske plavolaske sploh nisem opazila, kot sem že omenila, imam visoko dioptrijo, res pa je, da me je vse odtlej preveč sram, da bi jo prosila za intervju.

Še večjo blamažo sem si naredila na trajektu, ko sem bila trdno prepričana, da sem prijateljičinega fanta zasačila z drugo žensko. Kar ostro sem ga vprašala: »Aha, ti pa kar takole?!« preden se mi je približal na en meter in nisem imela pojma, kdo je.

V življenju pa se zgodijo situacije, ko ne pomaga niti sokolski vid. Prejšnji teden sva s sodelavcem sedela na enem od ljubljanskih vrtov, ko sem pri sosednji mizi uzrla znanko, ki ni bila s svojim življenjskim sopotnikom, ampak z neznancem, in stvar je bila videti vroča. Zelo vroča. Sodelavcu sem zarotniško šepetala, da sem jo ujela in flagránti, malo čudno se mi je zdelo le, da se ona prav nič ne obremenjuje z mojo prisotnostjo. Še več, videti je bilo, da zre naravnost skozme in me načrtno ignorira. Končno sta vstala in se začela odpravljati, zato sem jo poklicala. Ženska ni imela pojma, kdo sem, jaz pa sem se v tistem hipu spomnila, da ima moja znanka enojajčno dvojčico.