Morje cveti, nebo joče

»Tudi nebo kdaj joče, zakaj ne bi smel tudi ti?« je mama rekla svojemu najstniku, ki mu je bilo zaradi nečesa hudo, a je zadrževal solze. Kaj kmalu je njun pogovor prešel prav na to temo. »Kako misliš, da tudi nebo joče?« In nenadoma se je njegova pozornost preusmerila k nečemu, česar ni povsem razumel, in mama mu je potrpežljivo pojasnjevala, kako bomo lahko prav ta večer na nebu videli največ zvezdnih utrinkov.

Deček ni bil nič več osredotočen na svojo žalost, saj je mama odprla kanal, skozi katerega so njegove solze odtekle v nekakšen drug ocean mladih čustev, je pa želel vedeti vse o tem, zakaj joče nebo oziroma sveti Lovrenc.

»Vedno se spomni, da je bolje gledati navzgor v zvezde kot navzdol v lastna stopala,« je ob neki priložnosti dejal angleški fizik Stephen Hawking. Nanj se spomnim vsako avgustovsko noč, ko je nebo polno svetlečih se solza, meni pa se zdi, da je tudi vesolje kot najstnik, ki zadržuje svoja čustva, vse dokler v nekem trenutku ne zajoka in se ob tem takoj bolje počuti.

Na nebu bodo spet solze svetega Lovrenca

Prebrala sem, da nekateri astronomi ne marajo poimenovanja solze svetega Lovrenca. Spominja na legendo o mučeniški smrti Lovrenca, rimskega diakona, ki so ga usmrtili v času cesarja Valerijana, in to tako kruto, da je zajokalo nebo. Zato nekateri astronomi meteorski roj Perzeidov, ki ga gledamo v teh nočeh, raje imenujejo meteorske kresnice.

Dolgo sem gledala v zvezdnato nebo, kajti bolj ko se je bližala zora, več je bilo solza. Naslednje jutro je bilo kot v nekakšni omotici. Sedela sem na obali in opazovala morje. Ni bilo lepo, čeprav je cvetelo. Oziroma zato, ker je cvetelo. Sluz, pomešana z belo peno in vso mogočo umazanijo, ni vzbujala romantičnih čustev. Pa vendar, sem pomislila, morje cveti, nebo pa joče. In kaj še potrebujemo, da bi dojeli, da nobeno čustvo ali pojav, zaradi katerega trpimo, nista samo naša. Objokani deček nedaleč stran od mene je bil pravzaprav tako morje kot nebo.