Bedak

Trajekt je lenobno pristal na obali priljubljenega otoka, ni bilo potrebe, da bi hiteli do dopustniške rezidence. Je pa tudi že običaj, da se takoj po izkrcanju ustavimo na vrtu bližnjega gostinskega lokala in predahnemo od nočnega potovanja. Jutro se je prepustilo dopoldnevu, sonce je bilo že visoko, termometer je kazal številko 30 in napovedoval zelo vroč dan. Pasja vročina bo, sem namignil Andreji in pocrkljal Nacha, ki sem mu v rundi namenil svežo vodo in odredil prostor v prijetni senci. Seveda, tudi priboljški so padli, saj je bil spet povsem miren. Saj že ne vem več, kdo bolj uživa v vožnji z avtomobilom. No, jaz vozim, on pa zaspi po prvih sto metrih vožnje.

Natakar še ni postregel, ko smo kar naenkrat zaslišali glasno cviljenje in bevskanje psa v stiski. Nedaleč stran je bil na pločniku in žgočem soncu parkiran avto, v njem pa je terier živčno skakal po armaturni plošči in se zaganjal v okno, saj ga je očitno že zdelovala vročina. V treh sekundah mi je odneslo vse ventile. »Čigav je ta avto, čigav je ta pes? Morda kdo ve?« sem zavpil in mladenka z vrta sosednjega lokala je kot iz puške odvrnila, da je videla možakarja iz avta vstopiti v trgovino tam zraven. V naslednjem trenutku sem v trgovini iskal lastnika avta (kajpada nemške znamke, glede na značaj voznika pa je bil presenetljivo bele barve) in psa, izza pulta ob blagajni se mi je oglasil bedak z zabodenim pogledom steklenih oči po najverjetneje kakšni travarici preveč tistega jutra. »Reši psa takoj!«

Ker so bedaki v bistvu prestrašeni ljudje, ki se radi znašajo nad nemočnimi, je dojel, da bo ob morebitnem zavlačevanju potegnil najkrajšo možno v nepotrebni razpravi, ki bi se po scenariju lovca končala z nasiljem. Ljubki terier je bil odrešen, a se bojim, da ne za stalno. Njegov lastnik je namreč običajno teslo.

Čuvajte šibke in nemočne, ki so odvisni od vas. Vselej in povsod. Ne bodite teslo.