Družina že devet mesecev živi brez tekoče vode

Streljaj od največjega nakupovalnega središča v Celju, kjer dnevno kupci zapravijo na tisoče evrov, v majhni nekdanji delavnici živi družina z dvema mladoletnima otrokoma, v prikolici čez dvorišče živi še babica s hudo demenco. Po sporu z lastnikom parcele, ki jo je odkupil od občine, so ostali brez tekoče vode. Z njihovim primerom so se ukvarjali občina, občinska družba Nepremičnine, Center za socialno delo, a neuspešno. Na občini pravijo, da je edina pot sodišče. A družini je zmanjkalo volje.

»Vodo večinoma kupujem. Vsak dan samo za vodo porabim okoli 20 evrov. Včasih jo grem iskat tudi k drugim sosedom. Je pa zelo težko. Perem na roke, zvečer se umijemo tako, da vodo nalijem v lavor. Stranišča ni, zato hodimo na potrebo kar ob železniško progo,« svojo vsakdanjo resničnost opisuje Marija, mati dveh mladoletnih otrok. Hudo je tudi, ker zaradi razmer ne more umiti niti babice.



Brez tekoče vode so ostali, ko se je spremenilo lastništvo hiše in parcele okoli. Širša družina je tu živela od leta 1988, ko so z občino sklenili najemno pogodbo. Občina je hišo, v kateri je bilo več stanovanj, najemnine pa ni bilo, leta 2019 prodala podjetju, povezanim z enim od najemnikov. Na občini pojasnjujejo, da so hišo in parcelo, na kateri je postavljena, prodali »na podlagi večkrat izraženega interesa njenih prebivalcev, da hišo odkupijo. O tem, da se hiša prodaja in da lahko uveljavijo predkupno pravico, smo pisno obvestili tudi najemnike te hiše, ki so sklenili najemno pogodbo. Predkupne pravice ni uveljavljal nihče.«

Na občini dodajo, da so najemnike »pisno obvestili o tem, kdo je novi lastnik, in da je novi lastnik kot najemodajalec vstopil v najemno razmerje, ki so ga do takrat imeli sklenjenega z Mestno občino Celje. Nismo vedeli, da je med lastnikom in najemniki spor.« Marija pravi, da njena družina ni dobila ničesar. »Nekaj so kazali babici, ampak babica ne le, da ima demenco, ampak je tudi nepismena.«


 

Reševanje

Marija je pomoč iskala na občini, občinski družbi Nepremičnine, Centru za socialno delo. Župan Bojan Šrot ji je odpisal, je dejala: »Svetoval je, naj si pridobimo brezplačno pravno pomoč! Ampak jaz nimam več energije! Za ničesar nisem več sposobna in imam depresijo.« Direktor Nepremičnin Primož Brvar je dejal, da so družini ponudili bivalno enoto na Kovinarski: »Razumem, da ni optimalna rešitev in je začasna, a je največ, kar lahko ponudimo v tem trenutku. Še vedno pa iščemo rešitve.« Ponudbo je po ogledu s predstavniki CSD in Nepremičnin Marija zavrnila: »Tam je en prostor s štirimi posteljami in omaro, z ljudmi, ki živijo tam, večinoma gre za samske moške, bi imeli skupno kuhinjo in umivalnico. Ne vem, kako bi bilo to za našo mladoletno hčer, ko bi, denimo, prišla izpod tuša. Pa tudi za babico, ki ne more biti sama. Tega nisem mogla sprejeti.«



Na CSD so pojasnili, da so gospe ponudili namestitev v varno hišo ali materinski dom, strokovna delavka je bila večkrat na terenu. Podžupanja Breda Arnšek ji je v pogovoru ponudila pomoč pri iskanju službe. »Drugače družini žal ne moremo pomagati, občina namreč ni pristojna za reševanje sporov, ki so izključno v domeni sodišča,« so odgovorili z občine.
Pravno gledano so institucije naredile, kar je v njihovi pristojnosti. Ob tem pilatovskem umivanju rok je dolžnost družbe prepoznala le osnovna šola, ki jo obiskujeta otroka, zaključuje Marija: »Oni so edini pomagali in celo za veliko noč so otrokom podarili pisanko. Ne vem, zakaj drugi ne razumejo in kaj naj še naredimo. Kako lahko nekdo živi brez tekoče vode?«