Deset člankov na dvesto osmih straneh, dva uvodnika, veliko slikovnega gradiva in informacij, ki jih tudi s kar nekaj znanja podkovani ljudje morda še niso imeli.

Novi zbornik o partizanski bolnici Franja je bil načrtovan ob osemdesetletnici tega spomenika človečnosti in humanosti – izšel je kot načrtovano, le da je Franja danes zaprta za javnost. A morda bodo tudi članki spodbuda, da se spomenik sanira celovito in na način, da ga prihodnje ujme ne bodo več poškodovale.

Zbornik sta uredili Milojka Magajne in Ivana Leskovec, tudi soavtorici knjige. Knjiga je na voljo v Cerkljanskem muzeju in na idrijskem gradu Gewerkenegg.

»Založili so nas s tolikšno količino, pravzaprav presežkom človeške plemenitosti, ljubezni do sočloveka, požrtvovalnosti in nesebičnosti, da vse omenjeno lahko še danes odtehta naše grehe in nespodobna dejanja do današnjega sočloveka. Prevečkrat smo sebični, prevečkrat zamižimo ob težavah bližnjega, ki ga ne poznamo in ni del našega družinskega okolja, nimamo sočutja zanj in se vanj ne znamo vživeti, ga začutiti ali vsaj zaslutiti težave, ki ga pestijo. Empatija vedno bolj postaja zgodovina,« je zapisal dr. Samo Zver v uvodniku zbornika, ki je izšel v četrtek.

Govoril oziroma pisal je o osebju, ki je skrbelo za ranjence v bolnici Franja, in hkrati nastavil ogledalo tako zdravstveni stroki kot celotni današnji družbi.

V vrsticah, ki jih je zapisal za knjigo Franja: spomin in opomin, Zver išče odgovor na to, kako biti človek tu in zdaj, medtem ko bralcu subtilno odgovarja, da to ne bi smelo biti pretežko. Pred osemdesetimi leti je celotno osebje bolnice s svojim življenjem dan in noč jamčilo za varnost bolnikov.

Zbornik je razdeljen v tri sklope člankov. Prvi sklop, za katerega so tekste prispevali Damijan Guštin, Blaž Štangelj in Boris Mlakar, v širši kontekst postavlja razmere, v katerih je nastala in kasneje delovala bolnica Franja.

Opisane so razmere na Primorskem in Cerkljanskem med drugo svetovno vojno ter delovanje partizanskih bolnic na Slovenskem – Štangelj navaja, da partizansko bolnico opredeljujemo kot skrito stacionarno bolniško postojanko z medicinskim in bolničarskim kadrom, v kateri so med drugo svetovno vojno zdravili partizanske ranjence in bolnike. Prvi del zbornika se zaključi z Mlakarjevim orisom življenja na Cerkljanskem v obdobju med obema vojnama.

Drugi sklop je povsem posvečen bolnici Franja, medicinskemu osebju, pomenu, ki so ga za delovanje imeli domačini. Posebej zanimiv je del o »zamolčanem« procesu proti zdravnikoma Franji Bojc Bidovec in Viktorju Volčjaku avtorja Sama Bevka, politika, umetnostnega zgodovinarja in nekdanjega kustosa ter direktorja Mestnega muzeja Idrija.

V omenjeni ustanovi o tem zgodovinskem poglavju sicer niso nikoli molčali, zato tudi narekovaji, celoten proces proti zdravnikoma – sicer nista bila edina, ki ju je to doletelo, o revolucionarnih zlorabah zdravništva piše v svojem članku tudi Zvonka Zupanič Slavec – je dokumentiran.

Arhivska dokumentacija je bila objavljena že leta 1996, tudi pisalo se je pred tem o procesu precej, med drugim Samo Bevk v Idrijskih razgledih. Res pa na željo dr. Volčjaka proces proti njemu in Franji Bojc Bidovec ni bil omenjen v zborniku, ki ga je muzej izdal leta 1983.

Tretji sklop prispevkov v pravkar izdanem zborniku osvetljuje spomeniški vidik spomenika in njegov današnji pomen v slovenskem, evropskem oziroma svetovnem prostoru. Gre za zelo pomembne članke, saj je spomenik od lanskega julija zaradi vremenske ujme, ki ga je močno poškodovala, zaprt. Sanacija zaledja poteka, država je zagotovila denar za obnovo spomenika in okolice, a bo treba še pred tem dati karte na mizo – končno zgraditi vstopni objekt in najti dolgoročen odgovor na vprašanje upravljanja.

Etnologinja in zgodovinarka, kustosinja in nekdanja dolgoletna direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec je v članku zapisala: »Partizanska bolnica Franja že od leta 2006, odkar se je občina Cerkno, lastnica spomenika, odpovedala soustanoviteljstvu muzeja, nima trajno ali vsaj dolgoročno rešenega vprašanja upravljanja. Kljub temu da muzej s Franjo de facto upravlja že od 1. januarja 1963 in je v vseh več kot šestdesetih letih s spomenikom skrbno gospodaril, ga vzdrževal in obnavljal ter skrbel za njegovo promocijo in predstavljanje javnosti, pa mu ni bilo izkazano zaupanje za dolgoročno upravljanje spomenika. Zadeva se rešuje s pogodbo za naslednje enoletno, največ štiriletno obdobje. Bolnica Franja pa zahteva in si tudi zasluži dolgoročnejšo strategijo.«

Zgodba, ki se bo pisala še naprej

Od prvega zbornika o Franji je minilo več kot štirideset let, in čeprav bi morda kdo pomislil, da je o spomeniku, njegovi zgodovini in ljudeh, ki so ga zaznamovali, znano že čisto vse, deset člankov, zbranih v novi knjigi, prinaša vrsto zanimivih vidikov.

Mednje zagotovo spada prispevek o protagonistih Franje, ki sta ga napisala zgodovinar in sociolog, nekdanji kustos Mestnega muzeja Idrija Darko Viler ter zgodovinarka, kustosinja, muzejska svetnica in vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne.

Ta je v četrtek ob predstavitvi zbornika v Cerknem dejala, da si je želela opozoriti na posameznike, ki so tako ali drugače zaznamovali delovanje bolnice, bodisi kot del osebja ali v njenem zaledju, pa se v javnosti doslej o njih ni toliko govorilo. V eseju, ki sta ga napisala z Vilerjem, so omenjeni na primer vsi bolničarji in čas, ko so delovali v bolnici v soteski Pasice. Pogosto se z razlogom poudarja – na kar je med drugim opozoril Zver – da bolnica ne bi delovala tako, kot je, če ne bi bilo ljudi, ki so tvegali življenje za ranjence.

»Glede sprejema civilistov je uprava na enem svojih partijskih sestankov sprejela sklep, da se sprejme vse, ki niso v nasprotnem taboru, kadar gre za življenjsko ogroženost, pa vse,« piše v članku SVPB Franja – skrita vojaška bolnica Milojka Magajne in v nekaj vrstah povzame vso širino ljudi, ki so delovali med drugo svetovno vojno. Čeprav, kot je poudarila sama, v člankih obenem v ničemer ne romantizirajo ali idealizirajo odločitev in dejanj, ki so jih storili posamezniki, vpeti v delovanje bolnice.

»S Franjo se ukvarjam že vso svojo delovno dobo v muzeju, torej skoraj 30 let, rekla bi, da bi morala vedeti že vse o njej, pa ni tako. Vsakič znova odkrijem kaj novega. Ravno ob pisanju enega od prispevkov za zbornik sem bila prvič na lokacijah v Davči, kjer so bili nekoč oddelki. In šele na tistih nedostopnih terenih, po katerih komaj laziš, človek vidi, v kako zahtevnih razmerah so delovali tedaj,« je poudarila Milojka Magajne.

Zbornik, je še dejala, ni namenjen le strokovni javnosti, temveč vsem, ki jih zanimajo širši kontekst tedanjega časa, nastanek in delovanje bolnice Franja ter ljudi, ki so jo zaznamovali tako ali drugače. Zgodba o požrtvovalnih posameznikih, ki so osebju in ranjencem zagotavljali hrano, zdravila in medicinske pripomočke, se ne bo ustavila z zadnjim izdanim zbornikom, pač pa jo bodo muzealci peljali oziroma pisali naprej.

Konteksta, v katerega jo bodo lahko postavili, ob vedno novih vojnah, ki vzplamtevajo po svetu, žal kar ne zmanjka.