Med drugo svetovno vojno so v Kočevskem rogu zgradili 24 partizanskih bolnic, ki so bile povezane v Slovensko centralno vojno partizansko bolnico. Dve, obe nosita simbol kulturne dediščine, sta na ogled še danes. Edinstveno v odporniškem gibanju med vojno je bilo tudi delovanje porodnišnice v Spodnjem Hrastniku.

Prenos lastništva Franje ni pogoj za izvedbo sanacije

Kočevski rog je bil s svojimi bolnicami osrednja in najpomembnejša točka partizanskega zdravstva, ki je, kot je ob razstavi Zdravljeni v zavetju gozda zapisal njen avtor Matej Rifelj, predstavljalo vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji v drugi svetovni vojni.

Bolnice so gradili globoko v gozdu, da bi bile čim bolj skrite pred sovražnikovimi očmi. Prva partizanska bolnica na slovenskih tleh je začela delovati maja leta 1942, in sicer bolnica Krvavice, le mesec dni kasneje je zrasla prva v Kočevskem rogu – v tedanji gozdarski koči na Daleč hribu.

Primeren prostor zanjo je našel dr. Pavel Lunaček. Ker so jo Italijani kmalu zatem požgali, so člani odporniškega gibanja v poraščenih vrtačah začeli z gradnjo novih, konspirativnih bolnic. Od le nekaj barak so postopoma prehajali na ločene barake za kuhinjo, osebje, operacijske sobe, skladišče … Med približno 120 partizanskimi bolnicami sta dve uporabljali celo rentgenski aparat – Franja v Novakih pri Cerknem in civilna bolnišnica OF v Kanižarici v Beli krajini.

Sistem partizanske sanitete je v težkih vojnih razmerah na slovenskih tleh tedaj deloval vrhunsko in bil zgled tudi drugim državam. »Partizanske enote so se borile na gverilski način, bile so majhne in mobilne, zato s seboj niso mogle imeti ranjencev. Za optimalno delovanje pa je bilo zanje nujno, da so lahko ranjence poslale ali pospremile na varno v partizanske bolnice. To v tistem času nikakor ni bilo samoumevno. In Slovenci smo bili v evropskem vidiku nekaj posebnega, nikjer drugje niso imeli sanitetne službe organizirane na tako visoki ravni. Borci so se namreč zavedali, da če bodo ranjeni, bodo zanje poskrbeli, jih umaknili na varno in zdravili. To je prispevalo po eni strani k morali, ozdravljeni pa so se tudi lahko vrnili v boj,« je vzroke oziroma povod za postavitev sistema partizanske sanitete opisal Matej Rifelj iz Dolenjskega muzeja v Novem mestu.

Bolnica Jelendol je zasnežena. Levo je baraka za ranjence, desno kuhinja; marec 1944. FOTO: Neznani avtor, Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije 

S partizansko saniteto so na slovenskih tleh onemogočili širjenje nalezljivih bolezni, ki so pestile vojake v južnih republikah in redčile enote; njihove armade so ranjence premikale, zato jih je veliko umrlo.

Niti usposobljenega in šolanega zdravstvenega kadra druge republike niso imele dovolj, kar je bila še ena prednost slovenskih partizanskih bolnic. H končni zmagi so zato ravno toliko kot sami borci prispevali tudi člani medicinskega osebja, ki so v številnih barakah pomagali ranjencem.

»Na samem začetku je primanjkovalo vsega, tako zdravnikov, bolničarjev kot zdravil, obvez, materiala in prostorov. Barak namreč niso mogli postaviti kar kamorkoli. Po letu, letu in pol pa se je situacija popravila, materialno pomoč so prinesli zavezniki, usposobljeni kirurgi so izobraževali kolege bolničarje in zdravnike in sčasoma je saniteta tako napredovala, da so bile razmere za delo čedalje boljše,« je pojasnil Rifelj.

Opozoril je na to, kako požrtvovalno in pogumno je moralo tedaj biti medicinsko osebje, da je tvegalo življenje za neznance. Če bi padli v roke sovražniku, bi bili vsi pobiti.

Baraka za ranjence (»septika«) v bolnici Zgornji Hrastnik, ki je še danes ohranjena. Pacient na prvem ležišču ima improvizirano ekstenzijsko opornico za zdravljenje strelnega preloma stegnenice; april 1944. FOTO: Janez Milčinski, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Mame partizanke

Da se je sistem partizanske sanitete razvil v Kočevskem rogu, ni bilo nobeno naključje, pač pa plod iznajdljivosti. »Kočevski rog je največje strnjeno gozdnato območje pri nas, zato je bil tedaj idealen za območje konspirativnih bolnišnic. Tam je bilo največ bolnic, največ ranjencev in posledično kadra. Sama saniteta je delovala v partizanskih enotah, vendar so te tesno sodelovale s stacionarnimi skritimi partizanskimi bolnicami. Mreža je bila razpredena po celotnem območju današnje Slovenije, toda iz objektivnih razlogov so bili ponekod centri močnejši. Franja v Cerknem je bila na primer zgrajena v soteski Pasice zaradi posebne lokacije, v Kočevskem rogu je bilo podobno, le teren je bil drugačen,« je dodal kustos.

Slovenska centralna vojna partizanska bolnica je sprejela okrog 10.000 pacientov (70 odstotkov ranjencev in 30 odstotkov bolnikov), sovražnik jih je našel in usmrtil le 21. Največ ranjencev, približno polovica, je prišlo zaradi poškodb spodnjih okončin.

Nadvse zanimiva je zgodba o porodnišnici v Spodnjem Hrastniku. Avgusta leta 1943 je najprej nastala bolnica, aprila 1944 so jo razširili s porodno sobo, kopalnico in prostorom za matere in novorojenčke, nato pa še z manjšo barako za upravnika bolnice in komisarja ter septično porodno barako s posteljami za porodnice, ki so imele gnojne rane. Porodnišnico je naprej vodila dr. Božena Grosman, za njo pa dr. Božena Sernec.

Ranjenci na počitku v bolnici Jelendol; začetek septembra 1943. FOTO: Janez Milčinski, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

V porodnišnici Spodnji Hrastnik, kot je zapisal zgodovinar Blaž Štangelj v katalogu k razstavi Zdravljeni v zavetju gozda, se je med majem 1944 in marcem 1945 rodilo 45 otrok; trije novorojenčki so umrli. Umrljivost novorojenčkov v porodnišnici je bilo mnogo nižja kot v Sloveniji pred vojno (nad 10 odstotkov), taka, kakršno smo v Sloveniji dosegli šele leta 1953.

Kljub zahtevnim razmeram, imeli niso ne elektrike ne pitne vode, so matere otročke kopale in v deževnici prale plenice, barake so bile urejene in čiste; prav vse so dojile, četudi se jim je zdelo, da imajo premalo mleka.

Zanimivo je, kako so otroke od začetka navajali na red, tišino in disciplino, izogibali so se razvajanju s pestovanjem, kot v poglavju o porodnišnici Štangelj navaja dr. Boženo Grosman: »Tega nista hotela razumeti niti komisar Stane in bolničar Tine, oba borca iz leta 1941, ki sta na skrivaj vzela v roke včasih namesto puške kakega otroka. Dojenčkom nismo mogli ukazati, naj molče, navadili pa smo matere, da so otroke nasitile, potem pa pustile mirno spati. Nekako nam je to uspelo. Ne spominjam se, da bi nas kdaj razburilo kričanje v zboru, kot je to često v otroških ustanovah, kjer eden z jokom začne, potem pa za seboj pritegne ves zbor.«

Bolničar in bolničarka vodita ozdravela ranjenca z zavezanimi očmi iz bolnice do javke, od koder se bosta vrnila v enoto; poletje 1944. FOTO: Janez Milčinski, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zgodba o humanosti

Do konca 50. let so objekti z nekaj redkimi izjemami propadli. Od nekdanjih postojank Slovenske centralne vojne partizanske bolnice sta edini ohranjeni Jelendol in Zgornji Hrastnik, obe sta kulturna spomenika državnega pomena.

Zgodovinar Matej Rifelj je na vprašanje, zakaj je pomembno, da danes ohranjamo spomin na delovanje partizanskih bolnic in skrbimo za dediščino, ki je še ostala iz tedanjih časov, odgovoril: »Zgodba partizanske sanitete govori o požrtvovalnosti tako medicinskega kadra kot domačinov, ki so pomagali pri oskrbi, in o humanosti vseh vpletenih. Treba se je pokloniti pogumu tistih ljudi in ceniti, da so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje za to, da so pomagali soborcem, sonarodnjakom. Mogoče danes ta humanost in pomoč nista več tako samoumevni, v svetu ju je čedalje manj, tako da se Slovenci lahko s ponosom spominjamo tistih časov, ko smo znali stopiti skupaj in organizirati tako dobro delujočo službo v izredno težkih razmerah.«

Vprašanje, ali bi nam uspelo stopiti skupaj in organizirati podobno delujoč učinkovit sistem, če bi se zgodba kdaj ponovila, je v današnji realnosti tudi precej umestno.

Na razstavi Zdravljeni v zavetju gozda je na ogled več kot sto predmetov, med njimi oprema kirurške barake, kirurški in zobozdravstveni instrumentarij. FOTO: Anja Intihar