V nadaljevanju preberite: 

Darko Tušar dvajset let vodi obiskovalce po Partizanski bolnici Franja in pripoveduje zgodbo o tem posvečenem kraju. Pripoveduje o tem, kako so sploh našli skrito sotesko, v kateri so nato postavili bolnišnico, o Franji Bojc, o tem, kdo vse se je zdravil tam, o povodnji, ki je leta 2007 odnesla vse barake in dragocene originalne predmete, in seveda o tovarištvu.

Mnogi obiskovalci spomenika, nosilca znaka evropske dediščine, se danes čudijo – lesenim barakam, utesnjenosti soteske, težkemu dostopu, kruti naravi, čudijo se majhnim pogradom, na katerih so ležali partizani. Predvsem otroci imajo neverjetna vprašanja, a to ni nič čudnega. Čas, v katerem živimo, udobje in ugodje, ki smo ju deležni, nam težko odprejo oči za stiske in bolečino, žalost in trpljenje, ki so bili del vsakdanje realnosti vojne vihre. Zato je delo ljudi, ki obiskovalce vodijo v Franjo, pomembno. Kanal so, skozi katerega prihaja do nas spomin (in opomin) na dogodke druge svetovne vojne.