23. decembra 1943 je bil četrtek in v partizansko bolnico Franja so prepeljali prvih sedem ranjencev. V skriti soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem je kmalu po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 kot »prečudna roža sredi zime« vzniknila bolnica Franja in obstala do konca vojne.

Zgodba o Franji, tisti »prečudni roži, ki je vzcvetela sredi zime«

Odporniško gibanje med drugo svetovno vojno je v Sloveniji slonelo (tudi) na skritih stacionarnih bolnišnicah, ki so jih gradili na težko dostopnem terenu – v osrčju gozdov, podzemnih jamah in ozkih soteskah. Partizanska bolnica Franja je bila ena od najmanj 140 ilegalnih slovenskih bolnišnic, v katerih se je zdravilo več kot 15.000 ranjencev. Le šest odstotkov je bilo žensk.

Prostor v težko dostopni soteski je doktorju Viktorju Volčjaku pokazal domačin Janez Peternelj. Čeprav so sprva načrtovali gradnjo zgolj nekaj lesenih barak, je bilo ranjencev vedno več, sorazmerno s tem je raslo ne le število postelj, pač pa tudi osebja. V letu in pol delovanja bolnišnice je v njej bivalo 578 pacientov različnih narodnosti, za katere je skupno skrbelo več kot 150 ljudi – veliko jih je bolničarjev postalo po sili razmer.

To ni veljalo za Franjo Bojc, ki je v Cerkno prišla kot mlada zdravnica in bila kmalu po prihodu imenovana za upravnico. V težkih vojnih razmerah je pridobila kup zdravniških in življenjskih izkušenj, tudi nekaj nadvse grenkih, in dodaten priimek – s Frenkom Bidovcem sta se poročila kar v bolnici, poimenovani po njej. 5. maja 1945 so bolniki in osebje bolnico zapustili, objekti v Pasicah pa so (p)ostali simbol partizanskega boja in odlično organizirane medvojne zdravstvene dejavnosti.

Dr. Franja Bojc Bidovec je bila upravnica bolnice. FOTO: Arhiv Mestnega muzeja Idrija

Strogo varovana skrivnost

Pri zgodbi o bolnici Franja se med akterji najpogosteje omenjajo doktor Volčjak pa seveda zdravnica, ki je vodila objekt večino časa, domačin Peternelj in nekateri drugi, v ozadju pa ostajajo številni (neimenovani) člani osebja in okoliški prebivalci, ki so pomagali, kakor je v zahtevnih vojnih razmerah vsak najbolje vedel in znal.

Vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne je sama pri sebi na vprašanje, katere osebne zgodbe so jo – poleg Franjine in tistih bolj izpostavljenih – najbolj pritegnile, kar nekaj časa iskala odgovor. Opozorila je na 16-letno hčer Janeza Peternelja, ki je z volovsko vprego v bolnico dostavljala živež in material, ter na zakonca Crnica, na Josipino in Anteja, ki sta delala v Franji kot bolničarka in politični komisar.

Predvsem Josipinina zgodba je pretresljiva – zaradi izdaje, da pomaga odporniškemu gibanju, mladi mami ni ostalo drugega, kot da doma pusti nekajmesečnega sina in dveletno hčer ter se pridruži partizanom. V bolnišnico se je predvsem v časih sovražnih vpadov na Cerkljansko zateklo tudi nekaj nosečnic. Mira Mihelin - Nataša je tam rodila hčerko in z njo do konca vojne ostala v bolnišnici, v kateri je opravljala razna pomožna dela.

Partizanska bolnica Franja je znak evropske dediščine prejela leta 2014. FOTO: Sašo Tušar

Zgodba o bolnici Franja je bila vedno zgodba o ljudeh, ki so bili solidarni in humani ter požrtvovalno tvegali lastno življenje za to, da pomagajo drugim. Med ranjenci, ki so jih zdravili v soteski Pasice, so bili tako člani partizanskega gibanja kot posamezni borci sovražnih sil. Lokacijo bolnice je poznal ozek krog ljudi in ti so strogo varovali dostopno pot. V skalnatih votlinah visoko nad Franjo so uredili bunkerje, od koder so lahko nadzirali položaje. Vsi so se zavedali, kako pomembno je, da jih Nemci ne odkrijejo – čeprav bi jim to dvakrat skoraj uspelo.

Veliko več kot skupek lesenih barak

Zgodovina partizanske bolnice Franja ima kar nekaj mejnikov, žal so mnogi zaznamovani s škodo, ki jo je objektom prizadejala narava. Že leta 1952 so morali spomenik prvič temeljito obnoviti, pet let kasneje je nekaj barak poškodoval kamniti plaz. Sneg, deževje, plazovi, kamenje, drevesa, vlaga – nič od tega ne prizanaša lesenim barakam. Najhuje je bilo septembra 2007, ko je povodenj spomenik v celoti uničila.

Avtentični predmeti, ki so bili dotlej na ogled v Franji, so se izgubili, a na srečo so zaposleni v Mestnem muzeju Idrija, ki od leta 1962 upravlja spomenik, pred tem poskrbeli za obsežno dokumentacijo. Rekonstrukcija je trajala slaba tri leta, zahtevala veliko finančnih sredstev, a vse vpletene, tudi na državni ravni, je vodila ideja, da mora Franja ostati na ogled očem kot neprecenljiv pomnik humanosti, tovarištva, poguma in plemenitosti.

Dolgoletni vodnik v Franji Darko Tušar. FOTO: Sašo Tušar

Znak evropske dediščine, ki ga je spomenik prejel leta 2014, je dokaz, da je trdo delo muzejskih strokovnjakov in pomen, ki ga Franja ima za širšo družbo, prepoznal tudi Bruselj.

V muzeju že odkar so prevzeli upravljanje spomenika, skrbijo za povečanje zavedanja o njegovem pomenu – za različne starostne skupine pripravljajo vodene oglede, učne ure, predavanja in razstave ter tako, kot so poudarili večkrat, načrtno krepijo zavedanje o naši skupni evropski zgodovini.

Smele načrte so imeli za 80. obletnico, a je julija narava še enkrat pokazala zobe. Močno deževje in vetrolom sta uničila tri barake in dostop do spomenika, druge so zelo poškodovane – v Mestnem muzeju Idrija odprtje optimistično načrtujejo za leto 2025, ko bo svet zaznamoval 80. obletnico konca druge svetovne vojne.

Spomenik obiskujejo tudi sorodniki osebja in ranjencev. FOTO: Sašo Tušar

Da bi Franja spet stala takšna, kakršna je bila pred letošnjim poletjem, je v interesu vsem, saj je daleč najbolje obiskan objekt muzeja in Cerkljanskega nasploh. Turistični obisk v Cerknem je po njenem zaprtju občutno upadel. Sanacija bo terjala ogromno strokovnega truda in znanja ter znatna finančna sredstva, na tehtnico bo nasproti temu zato znova treba dati pomen, ki ga ima spomenik za širjenje vrednot, ki počasi izginjajo.

Partizanska bolnica Franja je bila ena od najmanj 140 ilegalnih slovenskih bolnišnic, v katerih se je zdravilo več kot 15.000 ranjencev. FOTO: Arhiv Dela

Partizanska bolnica Franja je bila vse od svoje ustanovitve veliko več kot skupek lesenih barak, ki so danes bolj kot kdaj prej pod vplivom podnebnih sprememb, a vprašanja, ali se jo »izplača« obnoviti, si ne bi smeli postavljati, poudarjajo v Mestnem muzeju Idrija.

Spomin na veliko vojno morijo, ki še zdaleč ni bila zadnja, bi moral biti v luči dogajanja v Ukrajini in Palestini danes bolj svež kot kadarkoli prej. Zgolj fotografije in posnetki Franje, kakršna je nekoč bila, ne bodo odstrli pogleda na to, kaj je človek sposoben narediti sočloveku – dobrega in slabega.