Zapleti in problem poštenega plačila

Zaradi zagroženih kazni se mudi tako zelo, da so zadnji predlog ministrstva za gospodarstvo objavili 1. februarja in rok za pripombe omejili na pičle tri dneve, po protestu pa podaljšali do 13. februarja.

V predlogu za obravnavo po nujnem ali skrajšanem postopku so na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo razložili raz­loge za hitenje: prenos direktive 2019/789 o določitvi pravil glede izvrševanja avtorske in sorod­nih pravic, ki se uporabljajo za določene spletne prenose radiodifuznih organizacij in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, in spremembi direktive 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu zamuja, rok je potekel 7. junija 2021.

Zamuda lahko drago stane

Slovenija je julija lani v predsod­nem postopku prejela uradni opomin evropske komisije zaradi nenotifikacije predpisov za prenos obeh omenjenih direktiv v slovenski pravni red – ni bila edina, pravočasno so to do avgusta lani uredili le v osmih državah članicah, zato so si vse preostale zaslužile bruseljski opomin.

Kopirati Nemčijo ali izumiti Ameriko

Iz Ljubljane so evropski komisiji napisali, da je bilo predvideno direktivi v slovenski pravni red v celoti prenesti z zakonoma o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah ter zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, vendar so posvetovanja s strokovno in zainteresirano javnostjo zastala zaradi razglasitve epidemije covida-19.

Če evropska komisija zaradi nepravočasnega prenosa direktiv zadevo predloži sodišču EU, od njega sistematično zahteva, naj poleg dnevne denarne kazni državi članici naloži še plačilo pavšalnega zneska, tožbe pa – čeprav država članica izpolni svoje obveznosti med sodnim postopkom – ne umakne. Takšno prakso je sodišče EU potrdilo že v več svojih sodbah, proti Belgiji julija 2019, julija 2020 pa proti Romuniji in Irski. Skupaj s stroški postopka pred sodiščem EU in stroški evropske komisije bi skupna vsota močno obremenila slovenski proračun, so opozorili v obrazložitvi razlogov za hitro sprejetje obeh zadev. Poznavalsko mnenje o tem je sicer drugačno, vladajoča koalicija naj bi silila k hitremu sprejemu zakona zaradi interesov kolektivnih organizacij.

Presenečenje pripravljavca zakona

Za razburjenje je poskrbel čisto svež predlog, iz katerega je razvidno, da šolsko ministrstvo kot eden od vpletenih akterjev v nasprotju s stališči Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih založnikov, ki so jih na gospodarsko ministrstvo poslali oktobra lani, poskuša uveljaviti svoje interese na račun imetnikov avtorskih pravic. Po objavi predloga zakona na portalu E-demokracija je predlagatelj prejel številna stališča, med njimi nasprotujoča si mnenja, predloga in pripombe. Odločil je po svoje, večino je zavrnil.

Luka Novak, strokovnjak za avtorsko in sorodne pravice: »Novi predlog zakona je zadevo obrnil na glavo.« FOTO: Jure Eržen

V predlogu zakona so upoštevane nekatere rešitve, ki sta jih posredovali zainteresirana in strokovna javnost – med njimi so bile nevladne organizacije, predstavniki zainteresirane javnosti in predstavniki strokovne javnosti, a so mnenja, predloge in pripombe upoštevali le delno, brez prepričljivih argumentov.

Strokovnjak za avtorsko in sorodne pravice Luka Novak zdajšnje stanje v segmentu, ki zadeva avtorje in založnike, komentira z razlago: »Gre za to, da direktiva o avtorski pravici na enotnem digitalnem trgu v 5. členu določa prenos obvezne izjeme za reprodukcijo del, ko gre za ponazoritev pri pouku na daljavo ali z digitalnimi sredstvi. Ker imajo imetniki sicer izključno pravico, da dovoljujejo ali prepovedo uporabo svojih del, takšna izjema od izključnosti pomeni, da bodo z avtorskimi deli šole razpolagale, ne da bi za to potrebovale dovoljenje imetnikov. Direktiva določa, da lahko države članice za rabo v okviru te izjeme predvidijo nadomestilo, obenem pa iz same izjeme izvzamejo učbenike in druga gradiva, namenjena predvsem za pouk, če so zanje na trgu na voljo digitalne licence.

Ponudba poštenega kompromisa

Prvi predlog novele ZASP, ki implementira direktivo in je bil objavljen maja 2021, je nadomestilo vseboval, prav tako je iz izjeme izključil učbenike, zato so ga društva imetnikov pozdravila in v svojih stališčih podprla. Novi predlog, ki ga je pripravljavec zakona objavil šele 1. februarja, je zadevo obrnil povsem na glavo, nadomestilo ukinil in v izjemo vključil tudi prosto rabo učbenikov. To pomeni, da lahko šole prosto in brez nadomestila avtorjem in založbam za pomoč pri pouku uporabljajo vsa avtorska gradiva, tako kot to sicer že velja za deklamiranje in petje na šolskih proslavah.

Društva imetnikov in kolektivne organizacije preseneča, da je pripravljavec tako radikalno spremenil svoje stališče, hkrati pa določil zgolj tridnevni rok za pripravo komentarjev zainteresirane javnosti. Razumljivo je sicer, da bi imele šole pri plačevanju nadomestila nekaj dela z iskanjem imetnikov pravic, vendar se temu lahko izognemo s kolektivnim upravljanjem pravice.

Ker se pravica digitalne reprodukcije trenutno upravlja individualno (vsak imetnik posebej), je želja imetnikov, da reprezentativna kolektivna organizacija čim prej pridobi dovoljenje urada za intelektualno lastnino za kolektivno upravljanje digitalne reprodukcije, s čimer bodo imele šole možnost podpisati dogovor o plačevanju nadomestila z eno samo organizacijo, in ne posameznimi imetniki. Zato je predlog avtorskih in založniških društev, da se nadomestilo vrne v predlog zakona, hkrati pa uvede prehod­no obdobje, ko nadomestila šolam ni treba plačevati. Tako bodo lahko nemoteno izvajale pouk, nadomestilo pa začele plačevati, ko bo na voljo enotna pogodba za vse imetnike, ki jo bo omogočilo kolektivno upravljanje. To se zdi pošten kompromis, ki upošteva ravnovesje med dostopnostjo del za družbo znanja in njihovo varovanje v interesu ustvarjalcev.«

Maja Bogataj Jančič, ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino: »Trenutni predlog je slab.« FOTO: Jure Eržen/Delo

Vprašanje izjem

Stališče Maje Bogataj Jančič, strokovnjakinje za avtorsko pravo z Inštituta za intelektualno lastnino, ki je v javni razpravi svetovala nekaterim institucijam, je drugačno: »Že ves čas opozarjam, da avtorsko pravo ni zgolj režim, ki zadeva samo komercialne deležnike, ampak korenito vpliva tudi na javni interes v izobraževanju in raziskovanju ter področje varstva kulturne dediščine. Že v postopku sprejemanja direktive, ki med drugim prinaša številne izjeme in omejitve s področja izobraževanja, raziskovanja in za ustanove za varstvo kulturne dediščine, sem zastopala interese teh deležnikov, ki so opozarjali na primer, da je za ustrezen družbeni razvoj potrebna jasna, široka in nedoplačna izjema za izobraževanje in raziskovanje, da je potrebna učinkovita izjema za podatkovno in tekstovno rudarjenje, ki naj bo implementirana tako, da bo slovenskim raziskovalcem ponudila pravno varno okolje, ki bo zanje konkurenčno, ne pa, da bodo dejavnosti selili drugam, ter da rešitve, ki naj bi slovenskim ustvarjalcem omogočile pridobivanje nadomestil s pomočjo kolektivnih organizacij od velikih platform, po drugi strani ne smejo izničiti učinkov prostih licenc, ki so pomembne za odprte izobraževalne vire in podobno.«

Preslišani raziskovalci

Maja Bogataj Jančič je pojasnila, da so se že aprila 2020 in junija 2021 številne institucije s področ­ja izobraževanja in raziskovanja vključile v javno razpravo in posredovale svoja stališča, ki pa so jih, razen z redkimi izjemami, pripravljavci predloga zakona popolnoma ignorirali. »Na področju podatkovnega in tekstovnega rudarjenja so raziskovalne organizacije in knjižnice zelo jasne, kaj je treba storiti. Sodelovala sem z vodilnimi strokovnjaki v Evropi pri pripravi evropskih smernic in to znanje smo prenesli tudi v slovenski zakonodajni postopek, ampak strokovne osebe na Uradu RS za intelektualno lastnino, ki pripravljalo predlog zakona, so te predloge popolnoma preslišale. Zakaj je v Sloveniji tako? Koga se posluša, da se popolnoma ignorira raziskovalce? Na javni razpravi 5. januarja je več raziskovalnih organizacij izrecno vprašalo, katerim interesom sledijo, a ni bilo odgovora. Nikoli ga ni. Predloge raziskovalcev se 'vrže v smeti', ker naj ne bi bili usklajeni z direktivo, kar je čista izmišljotina. Ali nekdo laže ali pa nekdo ne pozna dovolj področja.«

Trenutni predlog Maja Bogataj Jančič ocenjuje kot slab in zagovarja stališče, da ga ne bi smeli sprejeti v takšni obliki in nikakor po hitrem postopku. »Da ne govorim, da se na področju kolektivnega upravljanja uvaja nova oblika tako imenovanega razširjenega kolektivnega upravljanja, ki ga sicer poznajo v skandinavskih državah, o katerem pa v Republiki Sloveniji še ni bilo nikakršne razprave. Vse to se uvaja na hitro, brez ustreznega premisleka, vse to forsirajo samo izbrane kolektivne organizacije, kar je izredno slabo.«