Glasovanje o direktivi o avtorskih pravicah

»Cenzura svobode«, »Ne uničite Wikipedije« je bilo zapisano na transparentih na sobotnem protestu pred Prešernovim spomenikom v organizaciji Piratske stranke Slovenije, ki naj bi evropske poslance pred jutrišnjim glasovanjem opozoril na neustreznost predloga direktive o avtorskih pravicah na digitalnem trgu. Le dan prej so podporniki sprejetja direktive, predstavniki slovenskih ustvarjalcev, ponavljali, da direktiva ne bo škodila nikomur.

Da Evropa potrebuje posodobljeno zakonodajo o avtorskih pravicah, se očitno strinjajo vsi, poročevalec evropskega parlamenta Axel Voss je že lani opozoril, da je pri reformi treba najti kompromis, češ da cilj ni omejevanje svobode na internetu, temveč zaščita avtorskih del pred zlorabami in kovanjem dobičkov na njihov račun.

Nova direktiva bi veljala le za tiste spletne platforme, ki poslovni model gradijo na avtorsko zaščitenih delih in s tovrstnimi vsebinami privabljajo oglaševalski denar: z lastniki avtorskih pravic bi morali YouTube, Google, Facebook, Twitter in drugi skleniti dogovor o uporabi in ustvarjalcem nameniti ustrezno poplačilo, »dostojno, pravično«.
 

Kaj je sporno?

Sporna sta 11. in 13. člen, v zadnjem predlogu 13. in 17. člen direktive, ki govorita o vsebinah, ki jih naložijo uporabniki, in o pravicah založnikov medijskih publikacij: nasprotniki v njiju vidijo poskus uvajanja cenzurnih strojev in davka na spletne povezave, zagovorniki pa ustrezen ukrep ob dajanju avtorsko varovanih del na voljo javnosti in uporabi vsebin novinarjev in novinarskih hiš.
 

Kaj je v igri?

Luka Novak, zastopnik Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja, je problem ilustriral s konkretno številko: »Če YouTube trenutno le velikim igralcem plačuje tisoč evrov na milijon predvajanj in če grobo ocenimo, da imajo slovenski ustvarjalci skupno na njegovi platformi morda že kar milijardo ogledov, je to že milijon evrov, ki so šli mimo njihovega v Googlov žep.«

Novak dodaja, da dosedanje izjeme v direktivi ostajajo, uporabniki spleta sprememb sploh ne bodo opazili, le ameriški tehnološki velikani bodo morali nekaj denarja nameniti za poplačilo avtorjem. Wikipedija, navajanje spletnih povezav, citiranje in navajanje iz del v kritikah in recenzijah ostajajo neokrnjeni, prav tako raba književnih del v šolah, ki je sicer podvržena nadomestilu.
 

Kakšna je bila pot do trialoga?

Evropska avtorskopravna zakonodaja se je zadnjič spreminjala leta 2001 z direktivo o informacijski družbi, spremembe so v Bruslju pripravljali dolgo, ob nenehnih kritikah predlogov in lobiranju z vseh zainteresiranih strani. Julija lani so evropski poslanci predlog direktive zavrnili (278 jih je glasovalo za, proti 318), septembra – po okrog dvesto dopolnilih in lobiranju, ki je na trenutke spominjalo na specialno vojno – so predlog sprejeli s 438 glasovi za in 226 proti.
 

Kdo je proti in kdo za?

Na sobotnem protestu je predsednik Piratske stranke Slovenije Rok Andrée povedal, da je cilj protesta prepričati evropske poslance v zavrnitev direktive ali pa vsaj zavrnitev problematičnih dveh členov. »Reforma avtorskega prava je nujno potrebna reforma, ki pa je bila na žalost že od samega začetka močno pod vplivom založniškega lobija,« je prepričan Andrée.



Ugledni evropski ustvarjalci z vseh področij evropske kreativne industrije, od združenj za uveljavljanje avtorskih pravic, združenj različnih avdiovizualnih ustvarjalcev do medijskih hiš, so ta mesec na poslance naslovili poziv, naj izkoristijo zgodovinsko priložnost in podprejo predlagano direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. »Naši filmi, predstave, knjige, članki, glasba, slike, skulpture, fotografije, koreografije in druge oblike umetnosti so vir bogastva in ponosa evropske kulture. […] Potrebujemo internet, ki je pravičen in trajnostno naravnan.«