Kopirati Nemčijo ali izumiti Ameriko

Malokateri bruseljski ukrep je pritegnil toliko javne pozornosti kot pripravljanje direktive o avtorski in sorodnih pravicah na digitalnem skupnem trgu. Da je Evropa že zdavnaj potrebovala posodobljeno zakonodajo o avtorskih pravicah, so se strinjali vsi, hudič je bil v podrobnostih.

Direktiva je bila po dolgih prerekanjih sprejeta aprila 2019, veljati je začela 7. junija, letos se bo na ta dan iztekel rok, ko bi direktivo morale implementirati vse države članice. O Sloveniji se zdi, da je v zamudi.

Reforma avtorskopravne zakonodaje je sklenila kompromis pri zaščiti avtorskih del pred zlorabami in kovanjem dobičkov velikih družb na njihov račun. Med členi je največ debat vzbudil zdaj 17. člen o odgovornosti ponudnikov digitalnih vsebin (online content-sharing service providers), zadevajoč spletne strani, ki gradijo poslovni model na avtorsko zaščitenih delih in s tovrstnimi vsebinami privabljajo oglaševalski denar: z lastniki avtorskih pravic bi morali Youtube, Google, Facebook, Twitter in drugi tehnološki giganti skleniti dogovor o uporabi ter ustvarjalcem nameniti ustrezno poplačilo, »dostojno, pravično in predvsem zakonsko omogočeno nadomestilo«.



Luka Novak, zastopnik Sazorja, Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja, je problem takrat ilustriral s številko: »Če Youtube trenutno le velikim igralcem plačuje 1000 evrov na milijon predvajanj, in če grobo ocenimo, da imajo slovenski ustvarjalci skupno na njegovi platformi morda že kar milijardo ogledov, je to milijon evrov, ki so šli mimo njihovega v Googlov žep. To imenujemo tudi vrednostna vrzel (value gap) in prav to se bo z direktivo spremenilo.«
 

Slovenija še brez predloga

Na spletni razpravi o dilemah direktive, ki je v organizaciji Inštituta za intelektualno lastnino, Danes je nov dan in Creative Commons Slovenija potekala v sredo, ob dnevu odprtega znanja, je Maja Bogataj Jančič z Inštituta za intelektualno lastnino, ki je vodila prvi del pogovorov, po poročanju STA povedala, da so nekatere evropske države precej pred nami pri implementaciji omenjene direktive.

Ministrstvo za gospodarstvo je marca lani pozvalo zainteresirane, da podajo svoja stališča, predloga pa še ni pripravilo. Nova direktiva prinaša zlasti dve novosti: spremembe v razumevanju izjem, ki zadevajo izobraževanje, raziskovanje, podatkovno analitiko, knjižnice in kulturne ustanove ter spremembe v regulaciji odgovornosti ponudnikov digitalnih vsebin, o čemer govori 17. člen.

Nekdanja nemška evroposlanka Julia Reda je v razpravi predstavila avstrijske, nemške in finske predloge reševanja 17. člena direktive. Cilj člena je bil, kot je pojasnila doktorska kandidatka na dunajski pravni fakulteti Saša Krajnc, zapolnitev praznine, ki je nastala, ko so spletne platforme, kot sta youtube in facebook, začele bogateti na račun avtorjev vsebin. S tem členom si želi EU zagotoviti pravice avtorjem, in sicer na način licenčnine, ki jo plača platforma.

Tu nastane težava za uporabnika, saj se vsebina, če se pokaže, da je avtorska, platforma pa nima licence, zablokira, pri čemer blokade ustvarjajo avtomatizirani algoritmi, ki ne dopuščajo izjem oziroma ne prepoznajo, kdaj gre za legitimno uporabo nekih vsebin, denimo za citiranje, kritiko ali parodijo. Tu EU prepušča državam članicam, da najdejo načine, da legitimne vsebine ostanejo prosto dostopne.

Nemški predlog, ki je velikokrat vodilo drugim članicam pri implementaciji zakonodaje, predvideva tako imenovano izjemo de minimis, ki omogoča prosto uporabo avtorsko varovanih del v majhnem obsegu, na primer da lahko uporabnik vzame le delček avtorskega dela, denimo 20 sekund skladbe, 1000 znakov besedila ali eno fotografijo velikosti do 250 kilobajtov, pri čemer mora platforma plačati kompenzacijo, je povedala Julia Reda.
 

Novinarji na slabšem?

V razlagi členov direktive so na Inštitutu za intelektualno lastnino zapisali, da direktiva uvaja tudi novo avtorski sorodno pravico za izdajatelje medijskih publikacij, s katero bi izdajatelji novic in drugih spletnih publikacij pridobili pravico do nadomestila za uporabo vsebin ali delov teh vsebin.

»Države članice morajo avtorjem zagotoviti 'ustrezen delež' vseh dodatnih prihodkov, ustvarjenih na podlagi pravice. Uvedba novih pravic za založnike medijskih publikacij je neprimeren ukrep, ki ne bo rešil težav v založniški industriji, kakor se je pokazalo ob vpeljavi podobnih pravic v Španiji in Nemčiji, kjer so obveznosti obremenile zlasti manjše spletne ponudnike, veliki (npr. google news) pa so se dajatvam izognili.

Nove nepotrebne pravice za izdajatelje novic bodo premaknile razmerje moči v prid velikim akterjem na medijskem trgu, krnile svobodo izražanja na internetu in neodvisno novinarstvo ter spodbujale uporabo nepreverjenih virov informacij in s tem porast lažnih novic. Poleg tega bo nova določba ustvarila dodatno sorodno pravico za vsebine, ki so že zajete z avtorskimi pravicami. Temu členu so se odrekli tudi novinarji, čeprav so ga prej podpirali.

Zagotovilo, da bodo novinarji dobili primeren delež dohodka, ki ga založniki publikacij prejmejo od izkoriščanja dela ponudnikov spletnih storitev, je le dimna zavesa, saj recital 59 določa, da ta določba ne posega v pogodbene dogovore med novinarji in založniki in da ne posega v 'zakonodajo, ki ureja imetništvo pravic'. V grobem to pomeni, da lahko založniki prisilijo novinarje, da se v pogodbah o zaposlitvi ali avtorskih pogodbah vnaprej odpovejo uveljavljanju pravice do pravičnega nadomestila po 15. členu.«