Veliki Prešernovi nagradi pesnici Eriki Vouk in baletniku Henriku Neubauerju

Erika Vouk,

pesnica in prevajalka

»Glavna značilnost njene izpovedi je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja,« so zapisali člani upravnega odbora Prešernovega sklada v obrazložitvi za podelitev Prešernove nagrade pesnici in prevajalki Eriki Vouk.

Kot so poudarili, je pesnica z minimalistično in elitno izpovedjo izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno. Intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive opisuje celovito in v njih išče pridih univerzalnosti. V iskanju zaokroženih pomenov trči ob tesnobo, muko, bolečino in nemoč.

Vrednost njene poezije na zunaj in od znotraj potrjuje enajst pesniških zbirk, ki so izhajale med letoma 1984 in 2018, ter več prestižnih pesniških priznanj, zdaj tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo. Njeno pisanje označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta. Pesnica se odloča za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce in dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno geometrijo verzov, metruma in rime. »Nobena realnost človeka ne more zajeti v popolnosti. Slednja se lahko udejanji le v ustvarjalnih poskusih umetnika, v opisih podob, v izjedkanih vedutah ali na družinskih fotografijah.«

Pesnico spremlja slutnja, da ostajajo prave resnice zunaj uveljavljene jezikovne izraznosti. Možnost zaključenih pomenov se tako zoži, mesto besede prevzame tišina, da se pesniški jaz zateka »med tesne stečine nebesed« in se izraža z zamolki, ko neizrekljivo upoveduje »v pesem brez besede«. Jezik ne zajema vseh odtenkov stvarnosti, ne izraža dokončnih smislov, ostajajo nepokriti deli, ki ustvarjajo vedenje, da obstaja še drugo, neimenovano in neodjenljivo, v večni prisotnosti nedorekljivo.

Henrik Neubauer,

baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog

Nagrado prejme za življenjsko delo, za številne zasluge in prizadevanja na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter povečala ugled slovenske države v mednarodnem prostoru. V ospredju njegovega opusa sta na različne načine balet in opera.

Profesionalno se je začel ukvarjati z baletom leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato kot solist, je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega Ruskega inštituta za gledališke umetnosti, v Leningradu in nato še v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanova kinetografija). Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972. do 1982. je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere.

Od leta 1989 do leta 2002 je predaval na Akademiji za glasbo v Ljubljani in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Neubauer je tudi pomemben publicist in mednarodno priznani strokovnjak s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot trideset knjižnih izdaj in več kot petsto člankov.

V šestih desetletjih je podpisal več kot osemdeset samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev ter 34 opernih režij, prevedel je tudi več libretov iz glasbenogledaliških del.

Ciril Horjak

ilustrator, stripar, likovni pedagog

S stripovsko nalogo je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Jožefu Muhoviču in Milanu Eriču. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela (ustvarja z umetniškim imenom dr. Horowitz) predstavljena pod okriljem revije Stripburger. Nagrado Prešernovega sklada prejme za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih. V obrazložitvi je akademik Milček Komelj zapisal, da je Horjak zelo nadarjeni slikar in portretist, ki se je zaradi duhovitosti ter družbene zavzetosti usmeril v risanje karikatur, satiričnih risb in stripov, s tem pa je svoje delo usmeril v objave v časopisih, knjigah in revijah. Je tudi teoretik in popularizator stripa, tudi avtor prvega slovenskega učbenika za strip. Pri stripovski predstavitvi drame Kralj Ubu ali Poljaki Alfreda Jarryja je sodeloval s Slovenskim gledališkim inštitutom pri mednarodnem projektu Klasiki v stripu ter s premišljeno likovno dramaturgijo likovno predstavil celotno dramo.

Nuška Drašček,

mezzosopranistka

Operna in koncertna solistka je brez vsakršnega dvoma ena od najvidnejših ter upravičeno najbolj iskanih, predvsem pa najbolj vsestranskih pevk. Njeno »preklapljanje« med žanri je osupljivo, saj se z največjo lahkoto giblje od opere, oratorija in kantate do samospeva, od ljudske pesmi, prek popevke in francoskega šansona, do muzikala.

Njen vzpon na »klasični« pevski Olimp je bil premišljen in zelo modro načrtovan, kar zadeva izbiro vlog. Kalila in razvijala se je z Mercedes iz Carmen, z Olgo iz Jevgenija Onjegina, z Maddaleno iz Rigoletta, z Lolo iz Cavallerie rusticane in s Kerubinom iz Figarove svatbe, potem pa je kot meteor zažarela v naslovni vlogi Angeline iz Rossinijeve Pepelke. Popolno obvladovanje pevske tehnike Nuški Drašček omogoča razpreti razkošno pahljačo vseh tančin glasu, ki se gladko giblje od ekstremnih nižin do ekstremnih višin, pri čemer se v izrazu brez težav obarva tako lirsko kot koloraturno in globoko dramsko.

Jana Zupančič,

dramska igralka

Članica Mestnega gledališča ljubljanskega je v zadnjih letih posegla po vrhu igralske umetnosti, ne zgolj po vrhu umetniške poti, temveč po vrhu slovenskega gledališča nasploh. V zadnjih letih je mogoče izpostaviti vloge Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage Tracyja Lettsa, Mile v Usedlinah Katarine Morano, Helene v Slamniku Eugè​na Labicha in Veronique v uprizoritvi Bog masakra Yasmine Réza. Z enako ustvarjalno silo ustvarja v različnih igralskih legah in znotraj raznorodnih režijskih konceptov ter poetik. Z isto gibkostjo, zavzetostjo in odrsko prepričljivostjo ustvarja izrazito raznovrstne človeške »obraze«. Vse pa brez dvoma druži »popoln posluh za drugega«, kar je redka lastnost današnjih časov.

O Jani Zupančič bi lahko rekli, da gradi vloge iz jedra in od znotraj, je v utemeljitvi zapisal Jernej Lorenci, vse, kar je zunanjega, je organska posledica globokega notranjega uvida v življenje njenih protagonistk. Sredstva njenega igralskega delovanja so umerjena, reducirana na bistveno.

Sara Kern,

režiserka in scenaristka

S celovečernim prvencem Moja Vesna, zgodbo družine slovenskih izseljencev v Avstraliji o soočanju z izgubo, je dosegla umetniški uspeh in priznanje, kakršno uspe le redkim. Film je doživel svetovno premiero v tekmovalnem programu Generacija Kplus na 72. Berlinalu, enem od najuglednejših filmskih festivalov na svetu. Po premieri je prejel številne pozitivne strokovne ocene ter začel dolgo in uspešno mednarodno festivalsko pot. Enotne strokovne ocene pri Sari Kern prepoznavajo izjemen čut za delo z igralci, sposobnost ustvarjanja kompleksnih čustvenih prizorov in zmožnost, da kot režiserka poveže vse elemente filmskega jezika v izjemno pripovedno celoto. Film, ki je izjemna impresija avstralske pokrajine in krhkih medčloveških odnosov, odlikujejo številni detajli, ki jih režiserka sestavi v pretresljivo celoto. Z njim je dosegla več prelomnih umetniških dosežkov, ki so svojevrstni mejniki slovenske kinematografije in neprecenljivo bogatijo naš kulturni prostor.

Miljana Cunta,

pesnica

Magistrirala je iz angleške književnosti na Univerzi v Ljubljani ter bila zatem med drugim urednica, prevajalka ter programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Nagrado prejme za četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, 2023), v kateri se po besedah strokovne komisije »oglaša suveren lirični glas, ki v dramaturško intenzivni kompoziciji zajetih pesmi prestreza bitje pesničinega srca, zgodbe njenih prednikov in bitje časa v srcu večnosti«. Je rojena umetnica v središču sodobne slovenske poezije, beremo v utemeljitvi, »celovita ustvarjalna osebnost v vseh književnih vlogah: kot prevajalka, urednica zahtevnih projektov in knjig, avtorica spremnih besed in esejistka, uvrščena v več pesniških antologij, udeleženka domačih in tujih pesniških festivalov in prejemnica naslova 'vitezinja poezije' za leto 2022. Živo je navzoča v medijih, letos je tudi zastopala Slovenijo kot slavnostna govornica na frankfurtskem knjižnem sejmu.«

Tomato Košir,

grafični oblikovalec

Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, danes pa se kot eden od najvidnejših oblikovalcev vizualnih sporočil pri nas ponaša s prestižnimi nagradami. Po besedah komisije je znan po vrhunskem oblikovanju, »katerega lastnosti so skrbno premišljena večplastna vsebina, likovno kakovostna, izčiščeno odmerjena grafična zasnova ter obrtniško natančno izpeljani projekti, ki odsevajo trenutno družbeno situacijo«. Košir je širši javnosti najbolj znan po vizualizacijah za naslovnice časopisov oziroma vizualnih komentarjih v člankih, zasnoval je tudi različne prepoznavne in strukturirane celostne grafične podobe, knjižne opreme, publikacije, plakate in tipografije. Eden od najuglednejših teoretikov in piscev sodobnega grafičnega oblikovanja Steven Heller je njegovo delo Age of Rage za Guardian označil za »najbolj učinkovit vizualni koncept, ki ga je kadarkoli videl za naslovnice revij, knjig, plošč, plakatov ali brošur«.