Marjan Tomšič je bil iskalec pristnega, pravičnega sveta

Marjan Tomšič je eno od ključnih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Nekateri jo uvrščajo v magični realizem, drugi v pokrajinsko fantastiko. Štajerec iz Rač pri Mariboru se je ustalil v Istri. »Vse, kar sem med Istrani kadarkoli slišal, videl in doživel, ali pa celo sanjal, se je začelo nezadržno in z vso močjo spreminjati v literaturo,« je nekoč dejal za revijo Sodobnost. Umrl je pri 83 letih.

»Kakšno srečo sem imela, da me je Marjan Tomšič spremljal od otroških let. Z mojimi starši je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepotoval Istro s fotografsko razstavo ISTRA-KAMEN-ČLOVEK. Redki vedo, da je bil močen tudi v fotografiji,« je povedala pisateljica in igralka Maja Gal Štromar.

Za Majo Gal Štromar je Tomšič literarni oče. FOTO: Jože Suhadolnik

»Bil je pisec spremne besede k moji prvi knjigi Goga 66000, moj motivator, spodbujevalec, bralec mojih del: danes mu lahko rečem literarni oče. Bil je človek, ki ve. Z globino, srčnostjo in veliko modrostjo je prevajal in tkal paralelne svetove, ki jih je prelil v svoj bogat literarni opus. Ni silil v ospredje, a njegova dela in njegova človečnost so nas za/o/čarali. Marjanova literatura ne sodi le v Istro, njegova beseda je kozmopolitska, z razplastenostjo in sporočilnostjo presega tuzemske geografije. Nekoč mi je dejal: 'Dotakni se dna, ne boj se: zadihaj!' In zdaj mu lahko odvrnem: 'Ni dna, dragi Marjan, dragi štrigon, ni dna, ker dihamo še naprej s tabo.' Hvala za vse. In svetloba je obsijala drevo.«

Pričevalec istrske stvarnosti

Tudi prvi spomini kulturne ustvarjalke Tanje Jakomin Kocjančič na Marjana Tomšiča segajo v sedemdeseta. Njuni poti sta se prepletli, ko je prišel na Osnovno šolo Gračišče, ki jo je obiskovala. Tam je poučeval slovenščino in vodil literarni krožek. S pomočjo učencev je zbral in oživil mnoge zgodbe iz Istre. »Prav ljubezen do Istre naju je pozneje povezala, saj kot mi je pri skupnem tkanju kulturnega spomina tega prostora večkrat dejal: 'Istro moraš imeti rad, da jo lahko doživiš v njenem bistvu.' O Istranih je pisal z odprto dušo in ljubeznijo. Bil je in ostal bo dragoceni pričevalec istrske stvarnosti, ki je spletel barvite zgodbe o tukajšnjem malem človeku v mlinih časa, zlasti o šavrinkah, izjemnih ženskah, ki so pokončno hodile skozi življenje. Zelo je cenil in spodbujal duhovnika in prvega slovenskega istrskega pesnika Alojza Kocjančiča pri literarnem ustvarjanju, kot tudi druge tukajšnje pesnike in pripovednike. Temu vztrajnemu in nemirnemu raziskovalcu človekovih globin in njegovih neslutenih moči sem hvaležna za marsikatero lepo in modro spoznanje.«

Bil je odličen, sočuten poslušalec, je dejala Vesna Mikolič. FOTO: Voranc Vogel

Ob Tomšičevi 80-letnici leta 2019 je založba Beletrina ponatisnila roman Šavrinke, ki velja za vrhunec njegovega ustvarjanja, Mladinska knjiga pa Óštrigéco. Vesna Mikolič, jezikoslovka na ZRS Koper in Univerzi v Trstu ter avtorica spremne besede v zadnji izdaji Šavrink, se ga spominja kot človeka, »ki ti je v pogovoru s svojimi uvidi vsakič znova odpiral nove, globlje misli in poglede, ki so segali tudi onkraj logičnega in razumljivega. Čeprav se je v zadnjih letih otepal javnosti, je rad poklical ljudi, ki smo mu bili blizu, bodisi ko je začutil, da ima pomembno sporočilo za nas, bodisi nam je želel samo prisluhniti, kajti Marjan je bil odličen, zelo sočuten poslušalec.«

Veličina v transcendenci

Prav njegovo empatično vživetje v istrskega človeka, predvsem istrsko žensko, je bilo ključno za uspeh Tomšičevih istrskih del in njihov pozitiven vpliv na lokalni in nacionalni prostor, poudarja Vesna Mikolič, saj je Tomšič »istrskega človeka in pokrajino povzdignil do veljave, ki jima pripada, in s svojo književnostjo podaril Istri in Istranom nekaj najlepšega, kar je mogoče: dal jim je potrebno samozavest, postavil je nove temelje regionalne istrske identitete. Obenem je na tak način vzpostavil osnovni pogoj za pozitivno vrednotenje regionalne literature nasploh in danes je regionalna književnost, tudi istrska, cenjena po vsem slovenskem prostoru.«

Njegova dela so segala tudi na druga tematska področja, do aleksandrink in filozofske, fantastične in satirične proze, »vedno pa je za široko sprejemanje Tomšičevih del ključno njegovo iskanje pristnega, globoko etičnega, pravičnega sveta, v katerem je človek vreden samo zato, ker je človek. V tem iskanju Tomšič ne moralizira, temveč realni svet odpira neznanemu, nerazumljivemu in nedojemljivemu. Prav v tem odpiranju sočloveku, svetu, živemu in neživemu, transcendenci je bil Marjan največji.«

Leta 1991 je bil med prejemniki nagrade Prešernovega sklada. FOTO: osebni arhiv

Rojen je bil leta 1939 v Račah pri Mariboru. Po gimnaziji v Mariboru je v Ljubljani študiral slavistiko. Poučeval je v Grahovem pri Cerknici in v Istri ter kot novinar delal za Radio Koper, Primorske novice in časnik Delo. Zatem je deloval kot samostojni kulturni delavec. Je avtor več romanov, zbirk novel in črtic, mladinskih del, dramskih tekstov, radijskih iger, humoresk in satir. V romanih Šavrinke ter Grenko morje in Južni veter – zgodbe slovenskih Egipčank je oživil dve težki obdobji istrske zgodovine. Za svoje delo je med drugim leta 1991 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Óštrigéca. Bil je med pobudniki Kocjančičeve nagrade za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre.

»Istra se je naselila v vse moje celice in ne bi mogel več živeti brez vonja po morju. Sem kot rastlina, ki se je dolgo prilagajala, in zdaj je tu doma,« je dejal v svojem zadnjem intervjuju za Delo leta 2019. »V sanjah se včasih vrnem v Rače, ampak ta vas ni iz tega časa; znajdem se v naselju, kakršno je bilo pred stoletji. Diši po senu, hlevih, hlevskem gnoju, po žitu … in poti so prašne, a pod boso nogo tako ljubeče tople. To je ta moja rojstna vas.«