Spravljivi zaključek »debate stoletja« v Torontu

»V času degradiranega javnega­ diskurza je nastop dveh eminentnih javnih osebnosti še kako pomemben. Prihajata iz različnih profesij in imata o številnih stvareh diametralno različna stališča,­ vendar sem prepričan, da nocoj­ ne bomo priča samo antagonizmom, temveč tudi presenet­ljivemu konsenzu o ključnih vprašanjih.«



Napoved Stephena Blackwooda, ki se ukvarja predvsem z zgodovino filozofije in je bil moderator petkove debate med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom v Torontu, se je presenetljivo uresničila. Peterson in Žižek sta bila v nastopih dokaj zadržana, zaključek večera pa je bil skoraj prijateljski. Blackwood je v nadaljevanju pogovora obmolknil, kar so kasneje številni komentatorji označili za napako, saj da bi moral vsaj v ključnih trenutkih usmerjati pogovor, prekinjati predolge monologe in morda od protagonistov vsaj v minimalni meri »izsiliti« dovolj jasna stališča o napovedanih temah pogovora, ne nazadnje je to pričakovalo tudi občinstvo.

Začelo se je z manifestom

Kakorkoli, Peterson se je z analizo Marxovega Komunističnega manifesta, ki je po njegovem »temeljni vzrok vseh težav«, v uvodu vsaj poskusil držati naslovne teme. Marxu je zameril predvsem selektivnost, saj je postavljal v ospredje zgolj ekonomski vidik in razredni boj, čeprav obstajajo tudi številni drugi faktorji in vzgibi, ki motivirajo človeka. Ne nazadnje so tukaj tudi biološka načela, tako rekoč vsa živa bitja se pozicionirajo v hierarhične strukture, pri čemer je imel Peterson očitno v mislih znamenito poglavje o jastogih v njegovi knjigi 12 pravil za življenje: protistrup za kaos.



V nadaljevanju je predstavil svoje poglede na revolucionarni rdeči teror, ki je med drugim privedel do vzpostavitve vodilne komunistične nomenklature. Ta je bila izbrana po arbitrarnih načelih z naivno predpostavko, da so kot predstavniki proletariata po ­definiciji »dobri«. Ob tem je bila oblast centralizirana, čeprav je jasno, da so odločitve v družbi ­praviloma kompleksne in ­zapletene ter jih ni mogoče ­sprejemati v ozkem krogu ljudi, ki za takšno nalogo niso ­kvalificirani.

Uvod je sklenil s statističnimi podatki o prednostih kapitalističnega sistema, vključno z napovedjo Organizacije Združenih narodov, da bo do leta 2030 revščina na svetu dokončno odpravljena, če bodo seveda aplicirana pravila svobodnega trga.

Slavoj Žižek je v uvodu opozoril, da je ironično, da je tako njega kot Jordana Petersona akademska skupnost tako rekoč izključila oziroma marginalizirala. »Mene v zadnjem času najbolj napadajo prav levi liberalci, predvsem ­zaradi kritike ideologije LGBT+, zato je nekoliko nenavadno, da naj bi prav jaz predstavljal njihovo stran v spopadu z neokonservativizmom. Če bi vodilne predstavnike levih liberalcev vprašali, ali sem kvalificiran za obrambo njihovih stališč, bi se obrnili v grobu, četudi so še vedno živi,« je bil slikovit Žižek.

Debata brez ognja

Kar zadeva napovedano temo Sreča: kapitalizem proti marksizmu, je Žižek kot eksemplaričen aktualni primer izpostavil današnjo Kitajsko. Zelo hiter ekonomski uspeh, ki nima primerjave v človeški zgodovini, ji je uspel s kombinacijo kapitalistične kompetitivnosti in avtoritarne birokratske oblasti oziroma obeh principov v najbolj skrajni formi. »To delajo v imenu sreče za ljudi, pri čemer se ne sklicujejo na komunizem, temveč za staro konfucijansko načelo harmonične družbe,« je dejal Žižek, ki je prav Kitajsko izpostavil kot najbolj svarilen primer potencialnega prihodnjega družbenega razvoja.

V nadaljevanju je slovenski filozof v zanj značilnem slogu rafalno obdelal brezštevilne teme, od Trumpa (ki ni zagovornik tradicionalnih vrednot, temveč je njegov konservativizem zgolj ­postmoderni performans in gigantski egotrip) do problemov ­religije (ta morda res spodbuja tudi slabe ljudi, da počnejo dobre reči, vendar hkrati spodbuja tudi dobre ljudi, da počnejo slabe) in vprašanj svobode, odgovornosti, ­ekologije, nujnosti prenašanja bremen trpljenja in ­multikultiralizma.

Ko je končno prišel čas za debato, se ta ni prav razplamtela. Nasprotno, tako z ene kot druge strani so prihajali precej spravljivi toni, pri čemer je Žižek v primerjavi s Petersonom veliko bolj briljiral v retorični spretnosti in s tem ameriškega psihologa nemalokrat spravil v zadrego. »Hotel sem vas iritirati,« je dejal Žižek. »In to vam je tudi uspelo,« mu je odvrnil Peterson. Na koncu je Peterson kot osrednji dosežek večera izpostavil možnost dialoga med ljudmi z različnimi pogledi, predvsem pa je kot nevarno doktrino označil čedalje pogostejše prepričanje, da so posamezniki zgolj pripadniki identitetnih skupin in zato nimajo več avtonomnega osebnega stališča. Žižek je opozoril, da alternativa alt(ernativni) desnici ni politična korektnost. »Če ste levičar, se ne smete bati razmišljati in se ne pustite podrediti politični korektnosti,« je dejal ter posvaril pred danes vse preveč lahkotnim etiketiranjem s fašisti.

Izguba časa?

Končni rezultat pogovora je bil pravzaprav presenetljiv, saj sta se sogovornika vsaj v osnovnih obrisih strinjala tako z opcijo reformiranega kapitalizma kot z nesprejemljivostjo prevlade politične korektnosti v javnem diskurzu. In tudi s kritiko danes prevladujoče sintagme multikulturalizma, ki je po Žižkovem mnenju zgolj ohol poskus nekaterih, da bi si prisvojili vrhovno univerzalno pozicijo odločevalcev, da bi drugim priznali njihovo kulturno identiteto.

Glede na velika pričakovanja ob »debati stoletja« je tovrsten ­konsenz oziroma odsotnost radikalnega spopada v javnosti povzročila različne odzive. Na družbenih omrežjih in v nekaterih medijih so označili pogovor za »izgubo časa«, drugi so razglasili zmago Slavoja Žižka, kateremu Peterson menda ni bil dostojen oponent, številni so bili razočarani zaradi relativne omlednosti stališč obeh sogovornikov. John Semley je za torontski tednik Now označil srečanje za svojevrsten performans, v katerem je Žižek bahavo razkazoval znanje, Peterson pa ­neznanje, nihče pa ni dal niti ­enega odgovora na odprta družbena vprašanja. Ob tem sta se zapletla v brezštevilne irelevantne teme, med katerimi je bila med bolj »zanimivimi« skupna ­fascinacija nad Kristusovimi lamentacijami na križu, zlasti ker sta se o tem razgovorila prav na veliki petek.

V Spieglu so za nedvoumnega zmagovalca razglasili Žižka. Arno Frank je zapisal, da bi moral biti pravzaprav dvoboj odpovedan, saj sta to bila »boksarja različnih kategorij«. Tudi Stephen Marche je za Guardian videl zmagovalca v Žižku, čeprav se je razprava na koncu sterilno razvila v skupno obsodbo tako imenovane liberalne levice, ki naj bi bila vsemogočna sila, odgovorna za družbeno blokado, pri čemer sta se sogovornika predstavila kot žrtvi te dominacije. Marcheja dogodek ni razočaral, saj ni pričakoval veliko, prav tako se je po njegovem potrdila najava, da bo to »debata stoletja« – vendar zgolj v smislu, da je bil besedni spopad res na sorazmerno skromni ravni, kakršno lahko to stoletje pač ponudi.

Če si soočenja Jordana Petersona s Slavojem Žižkom še niste ogledali na spletu, si ga lahko ogledate jutri na prvem programu hrvaške televizije. Na HRT v Zagrebu so se pohvalili, da so edina evropska televizijska postaja, ki ji je uspelo pridobiti avtorske pravice za predvajanje, debato pa so uvrstili na spored v najbolj udarnem terminu, ob 20.30.