Prepričljivejši Žižek, skromen končni izplen

Presenetljivo spravljivi toni, to so reakcije v Torontu in drugod v svetu po petkovem dvoboju med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom. Ki ga pravzaprav sploh ni bilo.

Sogovornika, ki naj bi se ob vprašanju marksizma in kapitalizma tako rekoč spopadla na življenje in smrt, sta namreč pri številnih vprašanjih dosegla konsenz, ob tem pa ni dvoma, da je bil Žižek bolj prepričljiv, sugestiven in suveren. Nekateri so pričakovali prednost Petersona v smislu bučnejšega navijanja že zaradi domačega terena. Kot mi je pred začetkom duela dejal novinar Raju Mudhar iz osrednjega kanadskega časopisa Toronto Star, pa je odnos do Petersona v Kanadi zelo deljen - nekateri so nad njegovimi tezami navdušeni, spet drugi, in ti naj bi bili v večini, pa na njegova neokonzervativna stališča gledajo kot na izrazito »antikanadska«. Država, ki je med prvimi že v osemdesetih letih preteklega stoletja tudi formalno začrtala pot multikulturne družbe z izrazito liberalnim kurzom, namreč zelo ostro reagira na vsake odklone od uradne linije, zato je Mudhar pričakoval, da bo imel Slavoj Žižek v dvorani tudi apriori izrazito podporo pri publiki.

Vendar se to, z izjemo majhnih navijaških skupin - enega od najglasnejših nasprotnikov Petersona so tudi pospremili iz dvorane - ni zgodilo. V občinstvu je prevladovala mlada, pretežno študentska populacija, ki je ob prihodu na oder z enakim huronskim aplavzom pozdravila oba protagonista, nato pa je povsem nevtralno z glasnim odobravanjem, medklici ali smehom nagradila predvsem zanimiva, duhovita in pronicljiva izvajanja in komentarje, ne glede na avtorstvo. Vendar je veliko večje ovacije prejel Žižek, ki je blestel tudi po mnenju večine tukajšnjih medijev, saj ni pristal na Petersonovo poenostavljeno analizo Komunističnega manifesta ter skromno utemeljene kritike »postmodernega marksizma«, temveč je izbral svojo ustaljeno agendo nizanja med seboj le ohlapno povezanih retoričnih bravur.

Veliko teoretiziranja in pesimizma

Gospa poznih srednjih let, ki je sedela v dvorani zraven mene in je nekoliko naivno pričakovala debato, dobesedno skladno z napovedano temo, mi je na začetku dejala, da ne more biti dvoma, da bo zmagovalec Peterson. »Sem Ukrajinka, moji starši so uspeli pobegniti iz komunističnega režima in prav dobro vem, kakšen je ta sistem. Kapitalizem predstavlja v primerjavi z marksizmom zmagovito formulo«. In vendar je ob koncu debate priznala, da je znal Žižek veliko bolj spretno in domiselno animirati občinstvo, čeprav je končni občutek pravzaprav klavrn; pričakovala je veliko bolj oster in predvsem domišljen intelektualni spopad, dobila pa zgolj veliko teoretiziranja in pesimističnih napovedi ter nekaj duhovitih pripomb.

Vsekakor so se pričakovanja »velikega dvoboja« izkazala za prevelika. Kar po mnenju Petra Jurgca, docenta na oddelku za jezikoslovje na univerzi v Torontu, ki ima po naključju kabinet nedaleč od kabineta Jordana Petersona, niti ni tako nenavadno. Pogledov in delovanja Petersona sicer ni želel komentirati, poudaril je le, da deluje bolj ali manj neodvisno od univerze, ta se je od njegovega aktivizma distancirala in ga niti ne podpira, niti mu ne nasprotuje. »Še pred poldrugim letom je bil skoraj povsem anonimen, danes ima skoraj status zvezdnika, vendar mislim, da je to predvsem medijski konstrukt, realno je njegov sloves veliko manjši. In da ne bo pomote, tudi Slavoj Žižek tukaj ni tako slaven, kot se morda zdi komu v Sloveniji«, je dejal Jurgec. Slovencev - v Kanadi jih živi okoli štirideset tisoč, večina prav v Torontu oziroma Ontariu - na srečanju v Sony centru ni bilo prav veliko. Oscar Koren iz društva Slovenski dom je dejal, da novica o domnevno slavnem retoričnem spopadu slovenskega filozofa in kanadskega psihologa v slovenskih krogih zaokrožila šele nekaj dni pred dogodkom, vendar prav posebnega zanimanja za udeležbo ni bilo.      

Zelo kritičen je bil John Semley v svojem komentarju v torontskem tedniku Now. Srečanje je označil kot svojevrsten performans, v katerem Žižek bahavo razkazoval svoje znanje, Peterson pa svoje neznanje, ne eden ne drugi pa ni predstavil niti enega konkretnega odgovora na odprta družbena vprašanja. Ob tem sta se zapletla v brezštevilne povsem irelevantne teme, med katerimi je bila med bolj »zanimivimi« skupna fascinacija nad Kristusovimi lamentacijami na križu, še zlasti ker sta se o tem razgovorila prav na Veliki petek.

Evropski mediji

V Spieglu so za nedvoumega zmagovalca razglasili Žižka, kot je zapisal Arno Frank bi moral biti pravzaprav dvoboj odpovedan, saj je šlo za dva »boksarja« povsem različnih kategorij. Tudi Stephen Marche iz Guardiana je videl zmagovalca v Žižku, čeprav se je razprava na koncu sterilno razvila v skupno obsodbo tako imenovane liberalne levice, ki naj bi bila vsemogočna sila, odgovorna za družbeno blokado, pri tem pa sta se oba sogovornika predstavila kot žrtvi te dominacije. Za Marcheja dogodek ni bil razočaranje, saj ni pričakoval veliko, prav tako se je po njegovem mnenju res potrdila najava, da bo šlo za »debato stoletja« - vendar zgolj v smislu, da je res bil besedni spopad na sorazmerno skromnem nivoju, kot ga lahko to stoletje pač ponudi.