Ančka Gošnik Godec, ilustratorka, ki je ujela brezčasje

Minulo soboto se je poslovila ena najbolj prepoznavnih, svojevrstnih in vplivnih slovenskih ilustratork Ančka Gošnik Godec. Ob njenih podobah so odraščale generacije otrok, dosegle so kultni status in postale nepogrešljiv del kulturnega kanona, s tem pa so dosegle nesmrtnost. Umetničin odnos do ilustracije je odlično ujet v njeni izjavi: »Jaz rišem tako, da se gledamo …«

Poslovila se je Ančka Gošnik Godec, velika dama ilustracije

Kot zlata ptica

Ančka Gošnik Godec je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam končala podiplomski študij grafike. S svojimi likovnimi upodobitvami je zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem, pa naj gre za največkrat ponatiskovano Muco Copatarico Ele Peroci in njene zbirke Za lahko noč, Na oni strani srebrne črte, Prisedite k moji mizici, slovenske in tuje ljudske pravljice (Tri botre lisičice, Zlata ptica, Janček ježek, Pšenica, najlepši cvet, O povodnem možu, Volk in sedem kozličkov, zbirke Pravljice, Zverinice iz Rezije, Babica pripoveduje, Mamka Bršljanka, Lonček, kuhaj, Zlata skledica, Za devetimi gorami, Tristo zajcev …), prozna besedila Franceta Bevka (Lukec in njegov škorec, Pestrna …), Kristine Brenkove (Prigode koze Kunigunde) in Branke Jurca (Snežaki v vrtcu …) ali za novejša dela, kot so Lučka Regrat Gregorja Strniše, Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, Iščemo hišico Anje Štefan, slovensko otroško poezijo in bogato antologijo zgodb in pesmi z njenimi podobami Zlata ptica.

Neizmerno srečo imam, da sem zadnjih petindvajset let lahko hodila ob njej. Njene podobe so me kot mnoge druge globoko zaznamovale, njene slike nam bodo še dolgo dolgo milo prepevale … kot zlata ptica.

Irena Matko Lukan,
urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga

Začelo se je v Bohinju

Od kod moji mami to opazovanje narave, povezano s talentom za risanje in slikanje? Njen bohinjski ded, ki ga ni poznala, je slikal na zimske plašče, takšne, kot jih poznamo z Gasparijevih slik dedka Mraza. In moj ded, Ančkin oče iz Konjic, je bil slikopleskar in črkoslikar. Geni so jo očitno našli z obeh strani. Kot jaz, se je že od malega dokaj dni potikala po Bohinju, največ po Srednji vasi, kasneje na Jami, kjer smo dolga leta taborili, in zadnjih petdeset let v Ukancu.

Moja otroštvo in mladost sta bila vedno zaznamovana z Ančkinim delom. Kot mačka mlade je svojo risarijo vlačila vsepovsod. Tudi na taborjenju, tudi vsak konec tedna, vedno v avtu nujna njena škatlasta rjava torba z akvareli, skicirkami, svinčniki, ki jih je šilila z nožem, in peresi, tušem ... Tudi doma sta z očetom ob večerih skupaj ustvarjala križanke in naloge za revije Ciciban, Pionir in Kurirček. Vsak v svoji sobi, jaz med njima v kuhinji, in očetov: Vprašaj Ančko, če lahko nariše ...

Vedno polna zamisli, ki so prehitevale njene prste, je trpela le ob tem, da nobeno delo ne bo tako perfektno, kot si ga je zamislila. No, le njej se je tako zdelo, saj ni ničesar izpustila iz rok, dokler ni bilo do konca »spimplano«, kot je sama rekla še zadnjim detajlom.

Vnuka in kasneje pet pravnukov so jo postavili v sedanjost, ki jo je vedno povezovala s svojo mladostjo iz predvojnih časov. V njihovih in tudi mojih otroških risbah je našla več, kot otroci pri svojem ustvarjanju sploh razmišljajo. V naših domislicah in klepetih je našla humor, s katerim je začinila mnogo svojih slik in ki je bil vedno njeno veliko veselje. Nedaleč stran, za rojstni dan najmlajšega pravnuka Jureta, je pripravila presenečenje, ob katerem smo se do solz krohotali.

Njen smeh pred dobrim mesecem dni naj bo njena večna podoba za nas, potomce Muce Copatarice.

Jelka Godec Schmidt,
ilustratorka in pisateljica

Njena najbolj znana podoba je Muca Copatarica po zgodbi Ele Peroci. ILUSTRACIJA Ančka Gošnik Godec

Živeti svoje ilustracije

Včasih se nekatere poti srečno srečajo in se za dolgo prepletejo. Tako je bilo tudi z Ančko Gošnik Godec in Mariborsko knjižnico. Spoznali sva se ob snovanju moje prve ilustratorske razstave. Sprašujem se, ali mi je morda prav ona široko odprla vrata v svet ilustracije, in kako se je lahko zgodilo, da me je delo takoj pripeljalo k brez dvoma najljubši ilustratorki in prijateljici. Kakšno razkošje v slikanicah in knjigah njenih upodobitev. Izrisala je kopico neprekosljivih literarnih in ljudskih junakov, jih naselila v naše sprejemanje in razumevanje bivanja, lastne kulture in identitete. Ančka Gošnik Godec svoje ilustracije tudi živi. Z enega najinih zadnjih srečanj so pri meni ostale besede: »Zadnjič sem gledala luno. Pa sem okrog nje naenkrat zagledala zlat grad, cesto in kočijo s konji. Sedela sem in gledala svoj svet, točno tak, kot sem ga narisala. Sestavljen. Zlat od lune.«

Če bi želela z Ančkino ilustracijo ujeti najlepše za mladinsko knjižnico, bi danes najbrž izbrala osončeno, veselo in pomirjujoče dišanje kamilice in naklonjeno sobivanje Lenčke, mišk in pikapolonice.

Maja Logar,
bibliotekarka

Pustimo se očarati

Če imaš srečo in privilegij delati knjige z izjemno umetnico, se ti vedno znova z vsako knjigo odpirajo novi svetovi. Jaz sem to srečo imel, saj sem sodeloval z Ančko kar štirideset let. Nad vsakim novim projektom sem bil navdušen. Pogosto mi je rekla, da sem njen šef, a sam sem se počutil le kot oboževalec. Njene slike so bile vedno izdelane do zadnjega detajla. O vseh dejstvih se je najprej natančno podučila, o botaniki, zgodovini, etnologiji ali filozofiji, kar je pač potrebovala. Nato pa izvedla do osupljive popolnosti. Ničesar ni oddala, če je mislila, da ni dovolj dobro. Včasih je strastno za odtenek spreminjala ton nekega detajla, da je le končala »kot se spodobi«. Z vsakim novim delom je spreminjala svoj likovni jezik, toda vrhunskost je bila vedno najpomembnejša. Ustvarjala je močno in prijazno skrivnostnost. Njene slike žarijo v nekakšni transcendenci. Čisto vsak detajl na sliki lahko »preberemo« in si ga razložimo, toda privlačnosti teh Ančkinih svetov ne moremo v celoti spoznati. Dovolj je, da se otroško pustimo očarati. Tako kot že generacije otrok, staršev, dedkov in babic 

Pavle Učakar,
dolgoletni likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga

Ančka Gošnik Godec je dočakala visoko starost 97 let. FOTO: Saša Kovačič

Sončev odblesk v rosni kapljici

Moj zapis je drobno izrekanje hvaležnosti. Hvaležnosti Ančki Gošnik Godec za njene podobe, ki so mi blizu že od otroštva, hvaležnosti za ilustracije, s katerimi je oživljala moje delo, ter hvaležnosti za vsa naša iskriva prijateljska druženja.

Zdaj, ko vem, da je odšla, se mi po glavi vrti vse mogoče: Ančka, ki mi govori o regratovi lučki, Ančka, ki z lupo opazuje trpotec in plahtico, Ančka, ki pove, zakaj je k hudobni mačehi primaknila neumno kokoš. Njene natančne skice, drobni čopiči, njeno potrpljenje, da osenči vsako rosno kapljico in vanjo ulovi sončev odblesk. Njena stiska, ali ji bo uspelo uresničiti tisto, kar si želi in kar ima že čisto jasno pred očmi. Njen vpogled v preteklost, s katerim žlahtni sedanjost. Njena sposobnost zajemati pri praizvoru. Njena zlata ptica, njena sončeva hči.

Ančka, čeprav na videz krhka, je znala v svoje delo pretočiti neverjetno moč – tolikšno, da se nam ob njem zazdi, da se dotikamo brezčasja. Zato bo to delo živelo še dolgo in Ančka z njim.

Anja Štefan,
pesnica, pisateljica, pripovedovalka

Presežna moč ilustracij

V primerjavi s slikarji, ki so načeloma v dobrem in slabem prepuščeni samim sebi, imajo celo najboljši ilustratorji pri svojem ustvarjanju manj odprte roke. Marsikaj, pravzaprav skoraj vse, je odvisno od naročnika, ki ga največkrat zastopa urednik ali urednica. Od njegovega ali njenega »občutka«, človeške in duhovne širine, strokovnosti, zaupanja, potrpljenja, zmožnosti predstavljanja in še česa je odvisno, kako se bo utirila in kako bo potekala določena ustvarjalna pot in kaj bo vseboval zaključeni opus. Ančka Gošnik Godec, ki je, skupaj z nekaj sovrstnicami, pravzaprav sinonim za slovensko ilustracijo, je imela srečo, da je bila njena prva in dolgoletna urednica Kristina Brenkova, ki ji je leta 1950, ko je ilustracija še veljala za manjvredni derivat slikarstva, dala dovolj proste roke, imela pa je razumevanje tudi takrat, ko se je ustvarjalni proces nekoliko zavlekel (»Veljam za počasno ilustratorko.«). Ko knjiga naposled izide in je dobra, so tako imenovane zamude za vedno pozabljene.

Sam sem Ančko spoznal veliko pozneje, ko je že bila veliko ime. Bil bi čisto zadovoljen, če bi se lahko podpisoval v številne ponatise njenih slikaniških in drugih klasik, med katerimi so v mojih očeh izstopale Slovenske ljudske pravljice, med njimi pa pravljica O povodnem možu, katerega ilustracije me s svojo presežno močjo praspomina nagovarjajo povsem samostojno. V centralni sekvenci štirih celostranskih prizorov z neutolažljivim dečkom je namreč za vekomaj odtisnjena moja lastna psihodrama. Ni jih ilustracij, ki bi mi prišle bliže. Štiri odtise, ki mi jih je Ančka podarila pred nekaj leti, hranim kot največji zaklad.

Lahko rečem, da sem imel veliko srečo, da sem lahko z njo sodeloval tudi pri nekaj novih projektih, in ker tudi sam veljam za počasnega urednika, mi ni bilo težko potrpeti, ko je bilo na neko slikanico treba počakati dolgih sedem let. Usoda te knjige priča, da je bilo vredno. Hvala, draga Ančka.

Andrej Ilc,
vodja uredništva leposlovja pri založbi Mladinska knjiga

Regrat iz knjige Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, Mladinska knjiga, 2009. ILUSTRACIJA Ančka Gošnik Godec

Vračanje na pravo mesto

Z Ančko sva pogosto brskali po njenem ilustratorskem arhivu; sprva občasno, v letih 2022 in 2023 bolj intenzivno, nato spet občasno. Mape v njem so zgledno urejene, sem in tja je kakšna ilustracija zašla drugam, iskali sva jih in vračali na pravo mesto. Njen predalnik in omare so pravi arhivski depo; tam so spravljene študentske študijske risbe (in to kakšne!), za skoraj tri četrt stoletja ilustracij, skicirke in vse polno zanimivih reči. Ob odpiranju spodnjega predala se napihneta kuverti z ovojnimi papirji agrumov. Oko za detajl, občutek za skladno, iskrive zamisli, vse to je značilno za Ančkino delo. Njen ilustratorski kolega Zvonko Čoh je nekoč strnil: »Prvo merilo zame (pri ilustraciji) je, a bi šel noter ali ne bi šel. Pa za kolk cajta. Če bi šel v Ančkino ilustracijo, ne bi hotel več ven, tak je fajn.« Hvala, draga Ančka, za vse ilustracije, toliko nas je, ki ostajamo v njih …

Sanja Janša,
oblikovalka