Plašček, ki ga je sinu sešila mama, se je sčasoma spremenil v jopico, brezrokavnik, metuljčka, gumb in »nazadnje v Pravljico o modrem plaščku, ki nam pove, da tudi iz nič lahko nastane veliko«. Bi si ob vašem osebnem jubileju morda izbrali katero drugo čebelico, ki ste jo ilustrirali?

Ta pravljica je bila pred leti objavljena v Cicibanu, zanjo se je odločila urednica Irena Matko Lukan, ki jo je brala svojim otrokom. Saj je res taka zelo nenavadna, besede se ponavljajo na vsaki strani, le vedno manj je tega plaščka. Morda bi sama izbrala kakšno, ki je malo bolj bogata z naslikanim, a mi je ta prav tako pri srcu. Več sem poskušala naslikati tudi pri tej, vendar je bilo vse odveč. Tudi slike morajo biti tako, da se vidi, kako je vedno manj tega plaščka.

Dokler me ne bo zapustilo veselje ob delu, se ne bom čisto zares upokojila, ste dejali pred časom. Koliko še ustvarjate?

Ne ustvarjam veliko, a te slikanice sem se zelo razveselila. Ko primem za svinčnik, barve, čopič, začnem uživati.

Za risanje vas je navdihnila vaša mama, sicer učiteljica klavirja. Od kod izvirata pozitiven pogled na življenje in ta otroškost, za katero se zdi, da pri vas ni nikoli zbledela?

Mama nam je otrokom, trije smo bili, velikokrat pokazala sliko, ki jo je narisala, češ, glej, tako si spal, tako si spala. Mogoče sem zato potem tudi sama začela risati igre, ki smo se jih igrali na dvorišču. Ko sem bila malo starejša in sem veliko hodila v opero, sem risala operne prizore.

Imela sem topel dom, mogoče smo bili bolj povezani, ker smo bili brez očeta. Ko je očka umrl za tuberkulozo, sva bila z bratom dvojčkom stara tri leta, sestra pa tri mesece, kmalu potem smo se iz Maribora vrnili v Ljubljano, toda premajhni smo bili najbrž, da bi vse to globoko doživeli. Tudi iz vojnega časa se ne spominjam težkih trenutkov, razen tega, da smo bili lačni in smo pojedli vse, kar je bilo. Vem pa, da nisem marala polente z marmelado (smeh).

Mama je doma učila klavir, toda med vojno ni bilo učencev. Tako smo prodajali knjige, na koncu še note, kar je bilo dekorativnih stvari, smo jih nosili v zastavljalnico, da smo preživeli. A dom smo imeli topel. Zjutraj smo se spravili v posteljo okoli mame, ki nam je – oče je eno leto študiral medicino in je imel debelo knjigo – iz tistih slik pripovedovala, kako pride otrok na svet in tako naprej, nič ni bilo štorkelj ali česa podobnega.

Brala nam je pravljice Božene Nemcove (znane češke pravljice, op. p.) v češčini – šolala se je namreč na konservatoriju v Pragi – in smo vsi poslušali, potem pa je povzela, kaj je prebrala. Mamo občudujem. Ko imaš svojega otroka, se šele vprašaš, kako je to moralo biti.

Upanje mi danes načenja umetna inteligenca ... Pravim si, kam vendar gremo, če stroji in roboti nadomeščajo že tudi stevarde in natakarje. Pa vse to spreminjanje okolja, poplave v Libiji ... Včasih bi bilo bolje tega ne poslušati, ampak ne gre, da ne bi vedel, kaj se dogaja.

Zanimivo je, da ste na gimnaziji imeli popravni izpit pri risanju, ker je bil profesor prepričan, da vam nekdo pri tem pomaga. O vaši sestri, ki je v šolo pogosto nosila vaše risbe, pa ni dvomil.

Ja, je kar verjel, da sama riše, pa je moje risbe nosila. Tedaj smo imeli zelo malo pouka, saj so bili kar naprej alarmi za zračne napade in smo za šolo veliko delali doma.

Ker očka, ki je bil slavist, poučeval je tudi latinščino, ni imel niti deset let delovne dobe, ko je umrl, je bila pokojnina nizka. Tako sem se pri starem očetu, ki se je spomnil, da bi napisal življenjepis, naučila tipkati. Ne vem, ali je bil to trik za spodbudo ali je mislil resno, toda naučila sem se in sem potem tipkala pri prosvetni zvezi besedila za igralce, da sem zaslužila nekaj za preživetje.

Po končani akademiji so me, mislim, da zaradi te povezave z ljudsko prosveto, povabili k Delavski enotnosti (sindikalni tednik, op. p.). Prišla sem za ilustratorko, mislim, da je bil to edini časopis z zaposlenim ilustratorjem. Pošiljali so me, denimo, na kakšne seje, da bi portretirala govornika, na obiranje hmelja, šla sem tudi v železarno na Jesenice in risala delavce.

Bilo je zanimivo, tako sem vsaj videla, kakšno delo je to. Kdaj sem morala tudi kaj napisati, denimo o razvoju slogov v umetnostni zgodovini ali kaj takega. Ko smo prišli do cerkva, smo pa nehali (smeh). Ja, takšni časi so bili. Že prej sem ilustrirala za Cicibana in Kurirčka, za Borca pa nekakšen podlistek s sličicami.

Marjanca Jemec Božič je ena najbolj znanih in najplodnejših domačih ilustratork. FOTO:  Blaž Samec

Na akademijo ste se vpisali, da bi ilustrirali knjige. Toda ali ni bilo tako, da biti ilustrator v tistih časih ni bilo ravno imenitno? Ste si kdaj mislili, da bo ta poklic tako prosperiral?

Meni se je zdelo, da je že, čeprav ni bil tako priznan, kot je zdaj. Prišle so tudi druge stvari, oglasi, reklame, panoji pa še marsikaj drugega, kar spada na to področje.

Prejeli ste veliko nagrad za svoje delo, toda ena vaših prvih je bila nagrada prix Japon leta 1971 za televizijsko zgodbo Čarobna noč v prodajalni inštrumentov.

Za televizijo sem veliko delala. Kolikor se spomnim, je to zgodbo napisal Janez Bitenc, jaz sem pa narisala inštrumente pa otroke ..., a je nimam več tako dobro v spominu. Je pa cela oddaja dobila nagrado, ne samo ilustracija.

Kaj pa vam je pomenilo, da je bila vaša voščilnica za Unicef Otroci na vasi, ki je krasila tudi znamko, leta 1974 najbolje prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu?

Narisala sem jo po spominu iz otroštva. Moj očka je bil doma malo naprej od Dolskega, gori v hribu. Čudno se mi sicer zdi, da sem bila za božič tam, ampak sem že bila, ker se spomnim tistih lučk in da smo šli k polnočnici, z različnih poti pa so se k tisti cerkvi stekale bakle, drugega se ni videlo, najbrž edino zvezdnato nebo.

Zakaj je bila najbolje prodajana? Ne vem, morda je bil en tak čustven namig, pa tudi pri meni čustven pristop: tisti grički pa pot dol proti cerkvi, ki se je sicer ne vidi, a greš tja – k polnočnici. Najbrž je bilo to tisto, saj včasih smo vsi praznovali tako lepo božične praznike, pri nas in po svetu.

Voščilnica Otroci na vasi, ki jo je naslikala po spominu iz otroštva, je bila leta 1974 najbolje prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu. Izvirnik hranijo v Ženevi. Foto Blaž Samec

Ustvarili ste mnogo knjižnih junakov, ki si jih bomo za vedno predstavljali le takšne, kot ste jih upodobili vi. Pri Juriju Muriju Toneta Pavčka bi lahko narisali celo vsak stavek, ste dejali. Vam je bil še kateri avtor tako blizu?

Ja, to pa res. Poleg Pavčka sem ilustrirala veliko del Leopolda Suhodolčana, ima zelo razgibane in živahne zgodbe, rada sem ilustrirala tudi dela Polonce Kovačeve, ki je zelo duhovita, včasih sem se kar na glas nasmejala. Ali pa Marjan Tomšič, zdaj je pa Anja Štefan takšna, a zelo nehvaležno je naštevati.

Prva knjiga, ki sem jo dobila v ponudbo, če bi jo ilustrirala, je bila Franca izpod klanca. Imela je samo dvobarvno možnost, takrat je bilo zelo veliko črno-belih ilustracij oziroma dvobarvnih, barve so prišle pozno, tako da barvno nismo bili nič razvajeni. Knjig iz tujine ni bilo, le kar je nastalo v Jugoslaviji, zdaj pa je knjigarna polna knjig od vsepovsod. Krasno se mi je zdelo, ko so prišle barvne slikanice, tako kot se mi zdaj zdi tako fino, če je kakšna črno-bela. Mislim, da smo bili kar samorastniki, vsak je nekaj v sebi nosil. Sama sem imela rada živahne barve.

Zanimivo je, da ste Pika Dinozavra Leopolda Suhodolčana videli rumenega.

Ja, to je pa umetniška svoboda. Saj sem dobila tudi pisma, pa ne za dinozavra. Enkrat sem narisala zeleno kravo in sem od staršev dobila pismo, da naši otroci tako rekoč ne poznajo več krav, vi pa še narišete zeleno kravo, narišite, prosim, takšno, kakršna je, so zapisali. So me pa tudi otroci marsičesa naučili. Kozo sem narisala s štirimi seski, nisem vedela, da ima samo tri. Po šolah smo gostovali in otroci so mi povedali, če česa nisem narisala prav.

Koliko vam je pomenil stik z občinstvom?

Veliko. Tako za občutek, da tvoje delo otrokom nekaj pomeni, da uživajo zraven, pa tudi videl si, kaj imajo radi. Včasih je postalo zelo živahno, pa sem jih vprašala, kateri liki so jim všeč, kateri ne. Neki fantek je rekel, da mu ni všeč Nana mala opica, kar se mi je zdelo nemogoče, da nekomu ta knjiga, zgodba ni všeč. Zakaj ne? Zato ker so jo ugrabili. Pa saj je prišla potem nazaj. Je, ampak je morala proč od mame, staršev, in čisto nekam drugam so jo peljali, je dejal.

Svojemu sinu sem prebrala skoraj vse, kar sem risala, dostikrat sem ga spraševala, kaj bi narisal on. Japonko, ne vem, čigava zgodba je bila, sem upodobila jokajočo in me je kritiziral, kaj sem jo narisala takšno. Ker je bila žalostna, sem mu pojasnila, pa je rekel, saj je bila tudi vesela, nariši ta veselo! Tako sem videla, da otroci očitno bolj globoko doživljajo to, da nekdo joka. Veliko je bilo zgodb, ko so bili otroci lačni. Tiste sem tudi sama dobro razumela.

Ko mi je urednica Kristina Brenkova dala ilustrirati Prodajamo za gumbe, mi je povedala, kako dolgo ni smela spraviti te zgodbe v tisk. Zakaj? Ker da pri nas ni lačnih otrok. To so bile takšne pretirane stvari, ampak so se dogajale.

Pogosto vas naslavljajo kot eno od štirih pravljičark. A ste nekoč dejali, da za to ne vidite upravičenega razloga: »Marsikatere ilustracije avtoric moje generacije so resnično pravljične, nadrealistične, vendar prenekatere nadvse realne.«

Nikoli nisem bila tako pravljična, kot so Marlenka, Ančka ali Roža Piščančeva, malo sem skrenila s te zelo natančne slikarije. Rada sem potegnila s čopičem, to mi je bilo bolj zanimivo. V ilustraciji sem imela rada življenje, da so junaki živeli, da ni bila samo slika, ki jo gledaš. Nisem marala, da je ilustrirana polna stran, ne vem, zakaj, mogoče sem poudarila bolj posamezne motive, ne toliko stimmunga, za kar moraš narediti še vse preostalo, morda sem bolj zagrabila za dogajanje.