Katarzične gledališke prakse so danes prisotne na ulicah

Na področju uprizoritvenih umet­nosti bo nagrado Prešernovega sklada za ustvarjanje v zadnjih treh letih prejela režiserka­ Nina Rajić Kranjac, ki, kot piše v utemeljitvi, ustvarja gledališče­ premišljenih potez, sodobnih konceptualnih zasnov in nenehne težnje po širjenju uprizorit­vene krajine. Njen nezamenljiv avtorski pečat je »enkraten in sodoben prispevek k uprizoritveni umetnosti, obenem pa se stalno razvija in poglablja«.

Nagrado Prešernovega sklada boste prejeli za 'prebojne uprizoritve' v zadnjih treh letih, Zaprta študija. 'New Constructive Ethics', Mrakijada in Angeli v Ameriki, ki dokazujejo vašo umetniško zrelost in dovršenost. V čem so bile nemara prebojne za vas?

Lahko sem delala tisto, kar me v resnici zanima. Vsa tri besedila so me pri delu zelo motivirala, v njih sem videla veliko iztočnic za kreativno delo. To ni samo­umnevno, temveč je tudi zasluga umetniških vodij, Jureta Novaka v Prešernovem gledališču Kranj, Igorja Samoborja v SNG Drama Ljubljana in Gorana Injaca v Slovenskem mladinskem gledališču, ki so idejam znali prisluhniti ali so me na drugi strani izzvali z zanimivimi predlogi. Ti dve dejstvi sta zame prebojni.

Na Borštnikovem srečanju slavili Angeli v Ameriki

Večkrat se lotite zajetnih, kompleksnih, večurnih predstav. Kaj vas pri tem žene, izziva, razen nemara argumenta, da zakaj bi morala predstava trajati samo uro in pol?

Minutaža predstave je posledica energije, ki jo vložimo med procesom delanja predstave, in digresij, ki si jih privoščimo. Te so zame nujne, da bi neki osnovni problem razumela mimo cerebralnega. Želim si doživeti vsaj trenutek življenja v gledališču, ki je sicer prostor fiktivnega. Čas je ena od komponent, ki mi to omogočajo.

Zagovarjate uprizarjanje del slovenskih avtorjev. Tak je bil denimo Ivan Mrak. Zakaj, menite, ga je premalo? Selektorica Tedna slovenske drame Alja Predan ugotavlja, da narašča, zanimivo, predvsem na nevladni sceni.

Nevladni sektor je zame pomembno polje, ker na neki način zrcali institucijo. Ko se institucija preveč zapre v tradicionalnost ali ostra pravila, kaj se dela in kako se gleda, nevladni sektor zacveti. Imeli smo obdobje, ko smo to dihotomijo prerasli. Veselim se, česa se bomo naučili zdaj.

Na Tednu slovenske drame kar polovica uprizoritev nevladnih producentov

Ugotavlja tudi izjemno plodovitost najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. Kako jo vidite vi – in z njo prihodnost gledališča pri nas?

Ustvarjalcev ne delim na mlade in stare, temveč z zanimanjem opazujem, kaj vse je lahko gledališče. V tem smislu menim, da imamo pestro krajino, ki se zaveda, kaj vse nastaja v istem času in prostoru, in se prav ob tem uvidu oplaja in na novo definira. Za režijsko domeno me ne skrbi, se mi pa zdi, da bi morali resno premisliti produkcijske pogoje za ustvarjanje, ki bodo lahko podprli vse estetske prakse oziroma pristope različnih ustvarjalcev. Ne želim si, da bi na uprizoritvene jezike vplivala izključno pat pozicija izpraznjenih proračunov.

Veljate za zahtevno, natančno in predano režiserko. Kako bi opisali svojo delovno etiko, za kaj si prizadevate, kaj si želite dobiti od sodelavcev in dati občinstvu?

Do danes sem na leto sprejela največ dva projekta, ker sem ju lahko obvladala. Danes menim, da jih bom lahko v prihodnosti sprejela še manj. Je to dobro za moj razvoj? Nisem povsem prepričana. Se mi pa vse bolj zdi, da je delovna etika nekaj, kar se lahko ali ne prilagaja nenehnim produkcijskim pogojem. Če zaostrim debato, se mi zdi, da je danes 'osvežilno' brati delovno etiko Stanislavskega, kajti vse, s čimer se ta režiser 20. stoletja ukvarja, je premišljevanje vsebine, kolektiva, medija in razloga, zakaj in čemu teater takrat. Opozarja, da vse drugo, s čimer se borijo ljudje – ustvarjalci njegove dobe –, velikokrat ni vezano na vsebino. To se mi zdi zelo sodobno dejstvo.

Preveč energije porabimo za reševanje produkcijskih vprašanj; število vaj, borna sredstva, s katerimi razpolagamo, neobstoječa infrastruktura, ki to delo še draži – premalo delavnic, mojstrov in drugih delavcev –, zatorej se večina materiala (scenografija oziroma kostumografija) oddela prek zunanjih izvajalcev, ki postavijo svoje tarife glede na trg in ne na potrebe oziroma zmožnosti gledališč, ki ne konkurirajo drugim naročnikom istih izvajalcev. Kader produkcije moramo razviti in profesionalizirati.

Nadalje so frustrirajoče meje, ki jih začrta neko gledališče iz formalnih razlogov, ne vsebinskih. Takrat moja delovna etika trpi, sama bom v skrajnem lahko oklicana za 'prezahtevno', kdaj celo 'nemogočo' ustvarjalko, ker po delovni etiki zahtevam pogoje, ki bi morali biti standard, osnova v razumevanju procesa in dela v gledališču. Zatorej je po mojem bistveno postaviti vprašanje kulturni politiki, kaj si želi, da bi bila delovna etika vseh ustvarjalcev, in kaj je produkcijska vizija. Morda bi potem lahko dosegli nujen dialog enih in drugih. Za razliko od tega je dialog trenutno osredotočen samo na zamejitev hiperprodukcije, ne na to, kaj v sodobnem času v resnici prispeva k razvoju gledališča.

Na 54. Tednu slovenske drame je z uprizoritvijo Mrakijada prejela Šeligovo nagrado. FOTO: Sandi Fišer

Na 56. Borštnikovem srečanju ste s kolegi razpravljali, kako spraviti teater do tega, da bi bil pomemben del družbe, 'ker zdaj to ni'. Kako vas pri teh razmislekih navdihuje Milo Rau?

Navedla bi pet od desetih tez ­Gentskega manifesta.

Peta: Najmanj četrtina vaj mora potekati zunaj gledališča. Gledališki prostor je vsak prostor, v katerem je bila predstava vadena ali uprizorjena.

Šesta: V vsaki predstavi morata biti na odru govorjena najmanj dva jezika.

Sedma: Vsaj dva igralca na odru ne smeta biti profesionalna igralca. Živali ne štejejo, so pa dobrodošle.

Deveta: Vsaj ena produkcija na sezono mora doživeti vaje ali mora biti izvedena na konfliktnem ali vojnem območju, brez kakršnekoli kulturne infrastrukture.

Deseta: Vsaka produkcija mora biti prikazana na najmanj desetih lokacijah v vsaj treh državah. Nobene produkcije ni mogoče odstraniti z repertoarja NTGenta, dokler ni doseženo to število.

Teze so inspirativne po treh kategorijah: postprodukciji, ciljni publiki in umeščenosti gledališča v sodobno družbo. Še bolj neposredno, niti ena od desetih tez ne nagovarja h golemu zabavljaštvu, temveč kapitalizem reflektira z vseh strani.

Predstavo Solo na Novi pošti ste pred leti zasnovali iz frustracije. Kaj vas je mučilo?

Zanimali sta me temi sramu in poraza, sta tako rekoč gonilni sili vseh prizorov, biti 'luzer' sedanjosti se mi zdi morda najbolj progresivna pozicija. V današnjem času je odrešujoče biti najslabši. V angleščini bi to zvenelo tako: 'Fail better!' Oziroma kot pravi Franci Blašković, dobri prijatelj velikega Marka Breclja: 'Nisem se ukvarjal s kreacijo, temveč s frustracijo!'

Ob Solu ste za Sobotno prilogo dejali: 'Dojela sem, da ni pomembna moja realnost, temveč osnovna potreba ljudi, da gledališče obstaja.' – Zakaj menite, da je tako?

Danes je več katarzičnih gledaliških praks prisotnih prav na ulicah. V mislih imam vse miroljubne proteste, ki trenutno pretresajo oziroma premišljajo družbeni ustroj. Nekaj, kar je bilo še do nedavnega oklicano za naivno, se danes samo s študentskimi protesti v Srbiji kaže kot svetovno prepoznano. Zakaj? Ker prepoznamo gesto upora; koruptivnost ne bo preživela. Morda naša slovenska realnost še ni tam, a nekdo to že počne za nas. Daje primer. Institucije, ki so se prostovoljno umazale za lastne interese, danes morajo odgovarjati, vsi diktatorji oziroma voditelji so tako rekoč maskote, ki jih javnost prepoznava kot take. V taki mentaliteti me ni strah, da bi bilo gledališče preživeto, ker je o vsem tem že govorilo in še bo.