Nagrade posameznikom, ki premikajo meje

Dragica Čadež

kiparka

Akademska kiparka Dragica Čadež (1940) je ena od prvih vidnejših in vplivnejših umetnic v povojnem času v slovenskem kulturnem prostoru, ki je od začetka šestdesetih let brez prekinitev prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1965 tam opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je uspešno opravila habilitacijo za mesto univerzitetne profesorice na področju kiparstva, pri čemer se je leta 1989 zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in tam delovala do upokojitve, zatem pa pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel zunaj meja evropskega ozemlja, so zapisali člani upravnega odbora Prešernovega sklada. »Njena dela so se navezovala na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, pozneje tudi gline in keramike. Od začetka se je posvečala prostorski skulpturi in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta.«
Ob izjemnem kiparskem opusu, ki ga je umetnica predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, je Dragica Čadež tudi ustanoviteljica trienala keramike Unicum, ki danes tudi v mednarodnem prostoru velja za eno od bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki, pečat je pustila tudi kot mentorica številnih generacij sodobnih umetnikov. P. P. FOTO:  Domen Pal/arhiv DLUL

Dragan Živadinov

gledališki režiser in performer

Dragan Živadinov (1960) že štiri desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Leta 1984 je bil eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, eden od njegovih nosilnih stebrov, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo pomemben mejnik v sodobnem gledališču ter sodobni umetnosti nasploh, saj je Gallusovo dvorano in slovensko umetnost v njej krstilo v gledališkem, tehnološkem in spektakelskem smislu. Nato je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (pozneje Kozmokinetični kabinet Noordung), svoje umetniško delo pa je povezal z znanstvenimi raziskavami ter zagnal Telekozmični projekt Noordung, ki bo dokončan leta 2045. Leta 1999 je izvedel prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru, Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič. Z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič je na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju. V gledališču je utemeljil retrogardistični postopek, v katerem se združujejo načela umetnostnih avantgard 20. stoletja, ter tako gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje. Dragan Živadinov je reaktor in atraktor, ki v predstavah, informansih in obredih poslavljanja sega v preteklost, da bi dosegel prihodnost. Njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino ter vplivajo na generacije umetnikov. Ni. Go. FOTO: Voranc Vogel

Tomaž Grom

glasbenik

Tomaž Grom (1972) se je, beremo v utemeljitvi, v zadnjih letih izkazal kot eden od najzanimivejših umetnikov pri nas. Kot skladatelj, inštrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator dogodkov, snemalec, režiser in vodja Zavoda Sploh se je uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem, pa tudi širšem prostoru. »Grom se glasbe loteva odprto ter v dialogu s časom in prostorom, v katerem živi. 'Odprto' pomeni soočanje idej, izzivov, tveganje, eksperiment in neposredni stik z občinstvom«, ob tem ga odlikuje prepoznaven umetniški izraz, ki vstopa v polja glasbe, poezije, sodobnega gledališča in plesa, filma, videa, sodobne ter večmedijske umetnosti. Kot basista ga lahko slišimo na improvizacijskih dogodkih po Evropi in na kritiško priznanih ploščah, njegov nagrajeni film Ne misli, da bo kdaj mimo (2023) pa »kruto usodo iz svojega zasebnega življenja prikaže na celovit, izviren in presunljiv način. Tudi v njegovem vizualnemu izrazu se odstira skrajno glasbeni smisel v svoji strukturi in ritmu.«

P. P. FOTO: Osebni arhiv

Nataša Kramberger

pisateljica

Nataša Kramberger (1983) je v slovenski literarni prostor vstopila pred skoraj dvema desetletjema. Leta 2007 je izdala prvenec Nebesa v robidah, za katerega je prejela evropsko nagrado za književnost in je bil preveden v deset jezikov. Temu je sledilo več literarnih del različnih žanrov, denimo žanrski hibrid med poezijo in prozo Kaki vojaki, esejistični potopis Brez zidu ter leta 2017 avtofikcijska esejistična pripoved Primerljivi hektarji. Esejistična zbirka Po vsej sili živ (Goga, 2024) je svojevrstno nadaljevanje Primerljivih hektarjev, saj pripoveduje o življenju in kmetiji sedem let pozneje, pri čemer se kot odsev svetovne ekonomske, ekološke in humanitarne krize obrača v globalno. »Pisanje Nataše Kramberger je glas kmetic, morda eden od največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot resničnega. [...] Po vsej sili živ je univerzalno delo, [...] globalna pripoved o življenju z zemljo, o ekološkem ravnovesju, ki ne pozna nacionalnih in drugih meja, o prevzemanju odgovornosti za možnost«, beremo v utemeljitvi. P. P.  FOTO: Osebni arhiv

Nika Autor

vizualna umetnica

Nika Autor (1982) s prefinjenim vizualnim jezikom ustvarja zgodbe, v katerih združuje refleksijo družbene stvarnosti in poetične impresije, njena dela pa se gibljejo na presečišču vizualne umetnosti in filma, beremo v utemeljitvi. Vsebinsko v svojih delih obravnava teme, povezane z migracijami, delavskimi pravicami in politikami kolektivnega spomina, njeno osrednje izrazno sredstvo pa je format eksperimentalnega videoeseja. Ob tem njena praksa medijsko ni strogo zamejena, saj nemalokrat poseže tudi po fotografiji, kolažu in besedilu. Nika Autor, ki je svoja dela predstavila na številnih mednarodnih razstavah, muzejih in festivalih, leta 2017 pa zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu, je v zadnjih treh letih med drugim zasnovala dve samostojni razstavi (Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili in Crvene šume) ter serijo eksperimentalnih filmov, poleg tega je tudi avtorica celovečerca Obzornik 80 – Metka, Meki, ki obravnava zgodbo nekdanje delavke Metalne, ter filma Obzornik 242 – Sunčane pruge, v katerem z vidika povojne dediščine mladinskih delovnih brigad obravnava izzive današnjega časa.

P. P. FOTO: Leon Vidic

Grupa Ee

oblikovalski kolektiv

Grupa Ee je oblikovalski kolektiv, ki deluje od leta 2005. Vodijo ga Mina Fina, Damjan Ilić in Ivian Kan Mujezinović. »V zadnjih letih delovanja je kolektiv z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture ustvaril poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in obenem koherentnost,« beremo v utemeljitvi. Ob tem so celostne grafične podobe, ki jih ustvarjajo, »kompleksne, subtilne in udarne hkrati. Ni jih strah dotikati se 'starih' referenc, uporabljati pozabljenih tehnik ali izbirati nenavadnih formatov.« Grupa Ee ustvarja za številne kulturne ustanove, med katerimi so Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče Glej, MGLC, Hannover Kunstverein, MAO, Steirischer Herbst – Štajerska jesen v Gradcu, Teden slovenske drame, Gibanica – bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. »Eksperiment, neobremenjenost, drugačnost, odprtost, sposobnost črpanja iz sodelovanja, iznajdljivost … Vse to so lastnosti delovanja skupine. Ne nazadnje gre seveda tudi za jasnost in prepoznavnost oblikovalskega jezika, tehnično dovršenost in konsistentnost,« beremo. P. P. FOTO: Tadej Kreft

Nina Rajić Kranjac

gledališka režiserka

Na AGRFT je Nina Rajić Kranjac (1991) diplomirala z uprizoritvijo besedila tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič in zanjo prejela Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame. Strokovna komisija je zapisala, da je v zadnjih treh letih opozorila nase s tremi prebojnimi predstavami: Zaprta študija. »New Constructive Ethics« Ivana Viripajeva (Prešernovo gledališče Kranj, 2022), Mrakijada po dramah Ivana Mraka (SNG Drama Ljubljana, 2023) in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja (Slovensko mladinsko gledališče, 2023). O teh so zapisali, da jih »odlikujejo kompleksne odrske podobe, ki kažejo na bogato gledališko imaginacijo, sposobnost intenzivno angažirati široko razvejene gledališke kolektive, pa tudi izrazito poglobljen razmislek o temah, ki zadevajo celotno skupnost. Njena režijska poetika je vseskozi zaznamovana z razumevanjem gledališča kot medija s širokim družbenim dometom, do katerega čuti izjemno odgovornost.« Njeno delo je bilo deležno najvišjih priznanj tudi v tujini (leta 2022 je za uprizoritev Solo prejela grand prix Mire Trailović za najboljšo uprizoritev na festivalu Bitef). A. P. FOTO: Jože Suhadolnik

Julij Zornik

oblikovalec zvoka

V bogati ustvarjalni karieri je Julij Zornik (1974) ustvaril zvočne krajine številnih mednarodno uspešnih domačih in tujih filmskih uprizoritev. V njegovi filmografiji najdemo mednarodno uspešne filme, kot so Morena (režija Antoaneta Alamat Kusijanović), Babičino seksualno življenje Urške Djukić, Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića in Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina. »Zornikovo delo pri filmu je prepoznavno in izstopajoče zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost ter učinek filmskih del,« je zapisala komisija.

Leta 2022 je s kolegom Vasjo Lebaričem ustvaril še svoj lastni filmski projekt – udaren eksperimentalni kratki film XX. Med njegovimi deli je treba izpostaviti še zvočna okolja filmov Kako sem se naučila obešati perilo (Barbara Zemljič), Pero Damjana Kozoleta, odmevnega dokumentarca Cent'anni (Maja Doroteja Prelog), dokumentarca Praslovan (Slobodan Maksimović), animiranega filma Tri tičice (Zarja Menart) in mednarodno odmevnega filma Mirjane Karanović Mati Mara. A. P. FOTO: Leon Vidic