V nadaljevanju preberite:

Delo, ki ga je mogoče opisati kot zbirko šestih samostojnih, a z rdečo nitjo povezanih študij z uvodom, se v jedru osredotoča na mesto oziroma podobo ženske zlasti v družbi enaindvajsetega stoletja, ki jo avtorica v kontekstu knjige opredeljuje kot postnacionalno, s tem pa kot multikulturno, identitetno fragmentirano in z vidika političnega prostora deteritorializirano. Gre za svet, ki ne pozna samo transnacionalnega kapitalističnega razreda, temveč posledično tudi transnacionalno žensko, delavstvo in tako dalje.

A to ne pomeni, da (ženskih) figur, vrednih tovrstnega pogleda, ne najdemo prej, denimo v nadnarodnih državnih tvorbah, kot so Kraljevina Francija z Marijo Antoaneto, Avstrijsko cesarstvo in kasneje Avstro-Ogrska z Elizabeto Bavarsko ali Sissi ter (socialistična) Jugoslavija z Jovanko Broz. Pri vseh navedenih zaznamo javno mnenje, ki jim pripisuje ekscesno ženstvenost, moralna presoja pa niha med fascinacijo in neodobravanjem, medtem ko etnično oziroma narodno vprašanje pravzaprav v nobenem primeru ni nosilo velike teže, četudi je šlo v prvih dveh primerih za priseljenki, v tretjem pa za narodno mešan zakon. Povedano drugače, v prvi vrsti so bile videne skozi prizmo spola.